lowlander: A New Oomph + Trinajst: Culture of Ongoing Violence, Insecurity and Distress

lowlander: A New Oomph + Trinajst: Culture of Ongoing Violence, Insecurity and Distress

Recenzija izdelka
20. 6. 2020 - 19.00

V zadnjih tednih smo ob spremljanju novosti na domači glasbeni sceni ugotovili, da je nedavno precej apokaliptično stanje v svetu, ki do neke mere in v raznovrstnih oblikah vztraja tudi v teh dneh oziroma se že razločno razteza v prihodnost, spisalo še dodatno, nezanemarljivo število novih zgodb, seveda predvsem glasbenikov – posameznikov. Posebne okoliščine so porodile nove, specifično zaznamovane kakovostne muzike in v tokratni Tolpi bumov se bomo posvetili dvema takšnima izdajama, ki sta v domači samoizolaciji nastali kot pretežno elektronski inštrumentalni pripovedi.

 

lowlander: A New Oomph (samozaložba, 2020)

Prvi danes je na vrsti lowlander, solo projekt glasbenika in glasbenega pedagoga Matije Dolenca, ki ga tod naokrog poznamo predvsem kot člana zasedbe Ludovik Material, čeprav si je glasbeno pot utiral že prej s solističnim projektom Dark Summer. Leta 2009 je pod tem vzdevkom pripravil dolgometražec psytrancerskih plesnih ritmov The Tale Of A Broken Switch And The Lizard, dobrih deset let kasneje, pred dvema tednoma, pa je kot lowlander obelodanil novo samostojno izdajo, naslovljeno A New Oomph, z dvema svežima, še vedno gibanju na zatemnjenem plesišču naklonjenima komadoma, a tokrat usmerjena v stilski milje techna.

Dve skladbi s plošče, PATCH ME in naslovna A NEW OOMPH, po besedah glasbenika predstavljata nekakšen uvod, ki mu bo v naslednjih mesecih sledilo nadaljevanje oziroma dopolnjevanje z novim materialom. A New Oomph, zaenkrat torej še kratka izdaja, je desetminutni zvarek udarne go around hipnoze, ki kljub temu, da je nastal v času samoizolacije, močno vleče v druženje, na žurko, med ljudi, razmočene od vajba, nabitega z energijo.

Prvi komad PATCH ME že s svojim naslovom usmerja k odnosu do nekoga ali nečesa, k dejanju v odnosu do mene. Najsi bo to psihofizični stik med žurerji na plesišču ali zgolj želja po ponovnem dajvu v množico gibkega občestva, ki mu je za trenutek ponovno dana možnost gibanja, nezamejenega na radij metra in pol praznine. Drugi komad s skoraj onomatopoetičnim naslovom A NEW OOMPH pa deluje kot glasbenikova napoved lastne nadaljnje poti, ki obeta novo dražljivost, nov entuziazem ali kar novo angažiranost, bržkone tako v zvočnem kot v družbenem smislu, še posebej z ozirom na aktualne družbene okoliščine ter na ponoven razcvet tako glasbenikovega kot našega delovanja in socializacije.

 

Trinajst: Culture of Ongoing Violence, Insecurity and Distress (ŠOP Records, 2020)

Po lowlanderju v prvem delu današnje Tolpe bumov pa sledi izraziteje v temo zazrt debitantski solistični projekt glasbenika Iva Lozeja, ki si je za to priložnost nadel ime Trinajst. Z vraževerjem in prekletstvom zaznamovana številka trinajst v sebi že zajame pomene in sporočilo, ki ga skozi izrazito povedni naslov poda kratkometražec Culture of Ongoing Violence, Insecurity and Distress. Naslov z besedo ongoing v temelju nakaže, da gre za opis stanja, ki ni vzniknilo le iz nedavne izkušnje pandemije, temveč – tudi po besedah glasbenika samega – izhaja še iz obdobja pred njo, iz dolgoletnih razmišljanj o družbi in življenju ter iz vztrajnega namena ustvariti solistično ploščo. Pri tem je bila samoizolacija predvsem orodje, ki je omogočilo tudi uresničitev avtorjevih določenih premlevanj glasbe v času njegovega aktivnega dela v številnih zasedbah, od katerih danes uspešno deluje le še sludge in hardcore bend Iamdisease.

Prva skladba s plošče, komad Vuhan, zastavi vsebinsko pot pripovedi o posamezniku, ki je soočen z bizarno in nepoznano grožnjo nepredstavljivih razsežnosti, ter prikliče podobe hladnih bolnišničnih prostorov in sivih, zadimljenih ulic ter skoraj preračunljivih motivov izza iskreno prestrašenih pogledov mimoidočih v stehnologiziranem svetu, konkretno v tem primeru v Ljudski republiki Kitajski. Da plošča ne govori zgolj o pandemiji, nakaže druga skladba Animal Agriculture, ki zelo strnjeno opiše človekov odnos do vzreje tako živali za namene ljudi kot tudi do vzreje človeške živali same in njene podredljivosti, na kar namiguje skladba I Nodded, Understanding Nothing. Ta poudarja vpetost v sistem, ki ga živimo, in konkretno izkušnjo prisiljenosti v popolnoma spremenjeno bivanje, ki ga je izzvala omenjena nepoznana, vztrajno preteča grožnja. Ta izstopajoča skladba je zvočno kompatibilna tudi s potencialno bendovsko izvedbo, v kateri bi morda lahko slišali kakšen saksofonski poteg. Da je zmes vseh doživljanj in dogodkov globoka družbena ter hkrati osebna preizkušnja za človeka, pokaže še skladba God Blacken His Face. K višjim inštancam se človek namreč navadno obrne takrat, ko je na robu nečesa gromozanskega.

Z aktualno kratkometražno izdajo se projekt Trinajst – podobno kot zasedba Iamdisease – zadržuje v temačnejših kotih glasbene produkcije, a predstavlja magično zmes industrialne elektronike, minimalne kitarske spremljave in ambientalnega vzdušja. Glasba, ki je nastala v času samoizolacije, tudi ostaja v tem okviru, v zvočnem smislu je namreč kljub izrazitemu družbenokritičnemu naboju vendarle obrnjena stran od množice v notranjost glasbenikovega lastnega sveta in je torej bolj ambientalno ter intimnejše, čeprav še družbeno vpleteno glasbeno doživetje.

 

Leto izdaje: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

lahko še tekst?

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness