Mexican Summer, 2021

Današnja Tolpa bumov bo posvečena junija izdani plošči brooklynške multiinštrumentalistke, vokalistke in tekstopiske L’Rain s pravim imenom Taja Cheek. Z drugim albumom, naslovljenim Fatigue, se ustvarjalka po štirih letih vrača k zvoku, ki ga je na prejšnji plošči razvila, sedaj pa mu je vdahnila svežine in razširila zvočna obzorja. 

Cheek na Fatigue zopet uporabi širok nabor glasbenikov za ustvarjanje kompleksne, večplastne in žanrsko raznolike zvočne fuzije. Sedaj nabor celo širi. Tako ji uspe brezhibno prelivanje in združevanje elementov, ki bi v bolj grobi delitvi pripadali različnim žanrskih oznakam. Seveda pri tem ne preseneča združevanje glasb afriške diaspore, npr. soula, jazza, funka, hiphopa in gospela, saj je njihovo spajanje zgodovinsko utemeljena in ustaljena praksa. Vendar producenta plošče, Cheek in Andrew Lappin, v dotično mešanico žanrskih vplivov vpeljujeta tudi drznejše kombinacije. Bolj eksperimentalen cut-up in ekscesna montaža terenskih posnetkov, ki vseskozi bogatijo album, sta nedvomno delo eksperimentalnega hiphop producenta Slausona Malona, ki je že s svojima ploščama močno razburkal morje vzorčnega hiphop producentstva. Drug, morda še pomembnejši vpliv so plesni elektronski žanri, sploh tech-house in celo trance. Nastali žanrski miks se na vseh ravneh produkcijsko tekoče preliva ter v komadih učinkuje kot metodično zasnovana in hkrati spontana celota. 

Tovrstno fuzijo na albumu Fatigue in stvaritev novega z eksperimentiranjem je mogoče povezati z afrofuturističnimi idejami. Fatigue lahko kaj hitro postavimo ob bok izdaji Black Encyclopedia of the Air ameriške reperke in pesnice Moor Mother, ki je letos že žela pohvale na naši frekvenci. Toda če novi album Moor Mother predstavlja do sedaj najbolj popovsko usmeritev v njeni karieri, L’Rain tukaj že domuje, kljub temu padružbene situacije ne obravnava tako brutalno, kot to občutimo pri njeni somišljenici. Cheek se, prav nasprotno, preda zasanjani pop melanholiji, ki ji dopušča trenutke ekstaze. 

Vzdušje in koncept albuma rasteta iz njegove strukture. Skladbe se med seboj izmenjujejo tako, da je vsaka liha interludij, ki poslušalca uvaja v ploščo ali ga popelje iz prejšnje skladbe v naslednjo. V teh skladbah si Cheek in Lappin tudi pustita največ prostora za eksperimentiranje, bodisi z vložki Slausona Malona bodisi z manipulacijo posnetkov, torej za zvočno magijo, ki nas dezorientira, a hkrati vsakič znova usmeri naprej. Vsaka soda pesem na albumu je pop skladba, ki bi jo v bolj alternativi naklonjenih razmerah v industriji lahko slišali tudi na kakih lestvicah. L’Rain nas lahno vodi od trenutkov zvočnih eksperimentacij do posameznih, osamelih pesmi, ki med tršimi eksperimenti zvenijo kakor posamezne melanholično-ekstatične vinjete.

Nenehno prehajanje med statiko vinjet in progresijo vmesnih interludijev nas spodbudi k razmisleku o osrednjem konceptu plošče - spreminjanju. To L’Rain gradi na občutenih grozah afriške diaspore v ZDA, trdnosti afriških ritmov in domu ter odrešenju v gospelu oziroma veri. Kakor so vse to zanjo temelji njene in skupnostne trdnosti, v njih vidi tudi potencial za spremembe. Te se ne zgodijo v mrtvi statiki in refleksiji, temveč v viharju močnih občutkov - melanholiji, ekstazi, milini in stiski. Enako hitro, kot bi lahko Fatigue označili za revolucionarno dejanje, se lahko potopimo v skladbe in zasanjana ter introspektivna vzdušja, ki nam jih Cheek pričara na albumu. Današnja plata torej ni toliko poziv k akciji kot bolj priprava nanjo. Poziv k manjšemu preobratu, ki se zgodi v nas samih, pred tistim večjim. Produkcijsko pa je vse skupaj zapakirano v pop glasbo, za katero se zdi, da po prejšnjem desetletju komercializacije neosoula in njegovih temnopoltih izvajalk že dolgo ni posedovala takšne premišljene globine.