RVNG Intl., 2018

Nekateri redki glasbeniki so v svojem ustvarjanju tako radikalno drugačni, da za opisovanje njihovega zvoka uporabljamo kar njihov priimek, predelan v pridevnik. Med njimi so še redkejši tisti, ki v svojem ustvarjanju ne postanejo dolgočasni oziroma se bolje rečeno ne ujamejo v okvirje, ki so jih postavili sami. Ena izmed teh je danes obravnavana, v Berlinu živeča kolumbijska glasbenica Lucrecia Dalt. Omenjena unikatnost gotovo botruje dejstvu, da jo bomo tokrat v Tolpi bumov obravnavali že tretjič, tokrat z njenim najnovejšim albumom Anticlines, izdanim pri založbi RVNG International.

Najprej pa moramo vendarle podati pomembno opombo o načinu delovanja Dalt. Ključ, ki naj bi Lucretii omogočal kontinuirano vpeljevanje inovacij naj bi bila predvsem glasbeničina preusmeritev pozornosti na neglasbene, postranske stvari. Tako sta ob albumih Syzygy in Ou Žiga Pucelj in Una Larisa Pečovnik za Radio Študent vzpostavila močno odvisnost med zvočnim produktom in filmsko umetnostjo, nad katero se glasbenica posebej navdušuje. S tokratnim albumom pa se Dalt posredno ali neposredno vrača k spominom dela v geotehniškem inženirstvu, kolumbijskemu mitu o El Bararu, filozofskim vprašanjem o človeškem ... Ob zavestnem iskanju povezav hitro pridemo do množice špekulacij. Ime albuma Anticlines referira na kamnito gmoto, katere najstarejši elementi so v sredici, na površju, in ne na dnu. Primarni gradniki gmote s tem postanejo najopaznejši del celote, podobno kot uspe z zelo elementarnim pulzirajočim sintom avtorica izgraditi večino skladb na plošči. Tako mini kot tudi večji glasbeni kosi raziskujejo svoje lastno zvočno okolje, ob tem pa ni težko pomisliti na vrtanje in kopanje v zemeljsko oblo, iščoč znanstveno spoznanje.

Če imajo v resničnem življenju največjo vrednost rezerve olja ali zlata, so najsvetlejše točke albuma Anticlines tiste z glasom obogatene skladbe. Eclipsed Subject sicer glas z vokoderjem obdela do nerazpoznavnosti, do točke vesoljskega mrmranja, a pretežno glasbenica izvaja govorjeno poezijo. V svoji komentatorski obliki ta deluje hladno in popolnoma v nasprotju z lastnimi temami - napihnjenih praznih človeških kož, kot jih za seboj pusti mitska pošast El Barara v skladbi Edge ali nadnaravno ljubeznijo v skladbi Tar. Naslednji komad Atmospheres of Touch je s predhodno skladbo tudi eden izmed najmočnejših trenutkov albuma. Iz jezikovnega we had touched as only atmospheres touch se premaknemo v vizualizacijo zvočne podobe prej povedanega.

Z izjemno omejeno glasbeno strukturo in pičlimi deli zvočne vsebine je Anticlines maratonski poskus obdržati koherenco in ujeti stalno spreminjanje znotraj abstrahiranega minimalizma. V kombinaciji z uporabo tišin in ekstremno počasnih tempov daje velik del albuma vtis ciklanja v eksperimentih, ki nakažejo zanimive potenciale, a jih običajno ne dosežejo. Temu zagotovo delno botruje tudi razpoloženjska narava albuma, ki je tako zvesta osnovni premisi kritičnega samoopazovanja, da se zapre v njegov specifičen tip zvočne preslikave in tam ostane. Čeprav Lucrecia v intervjujih poudarja mikrotonske spremembe tako v petju kot v primerih drugih zvočnih elementov, se zdi, da so te dostopne le glasbenici sami.

A naj vas povedano nikakor ne odvrne od poslušanja. Anticlines je Lucreciin najdrznejši album, ki je od ostankov pop senzibilitete predhodnih albumov izvedel odločen zasuk. Morda je najmočnejši argument v prid albuma to, kako je glasbenica na metazvočnem albumu, takšnem, ki o zvoku govori z zvokom, uspela z minimalno izbiro ustvariti svoj najosebnejši izdelek do sedaj.