Human Ear Music, 2013

V tokratni Tolpi bumov predstavljamo ploščo kolumbijske izvajalke Lucrecie Dalt. Sygyzy je k naslovnemu komadu Inframince spremil video, katerega bomo na tem mestu izkoristili za uvod v vpogled s površine, s tako rekoč ptičje perspektive, v katero nas skozi celotno trajanje in skozi vsak posamezen drobec vodi prihajajoče dobre pol ure zelo specifične muzike.

Element v videu, s katerim začenjamo, je vloga, s katero v temačno, z utripajočo svetlobo estetizirano nočno gozdno sceno vdira svetloba žarometov vozil in obcestnih luči. Ta element zelo lepo spremi glasbeno vsebino tokratnega Lucreciinega dela, torej - tokratni album v celoti. Pri Syzygy gre namreč predvsem za nastavljanje vzdušja oz. v tem primeru morda bolje – za sproščanje vzdušja. Primer vzdušja, ki je osnova videospota za Inframince, torej težak mrak in pritajena svetloba – to vzdušje je v estetizirane dimenzije sposobno vsrkati vsako svojo - „naravno“ okoliščino, denimo umeten izvor svetlobe z mimobežne ceste.

Nastavljeno vzdušje je torej sposobno povratne zanke estetizacije svojih lastnih okoliščin. V tem tiči skrivnost terenskega zajema, to je lepota zvoka okolnjega sveta. Vendar Syzygy kot plošča to funkcionalnost integrira povsem umetno. Skozi življensko oziroma delovno okolje avtorice. Daltova – sicer strastna ljubiteljica filmske umetnosti – se je ob ustvarjanju tokrat obdala seveda z ničimer drugim kot – s filmom. Izbrala je tam okoli deset močnih filmskih del, ki so nanjo v predhodnem obdobju naredila največji vtis, te filme pa si je nato med snemanjem plošče ves čas predvajala utišane. V svoje delovno okolje je tako spustila filmsko estetizacijo, ki naj nato deluje skozi vzdušje, ki ga poraja vizualno kot priključen spomin in intuicija.

Vse to se v nekem smislu zdi tipična balastna zgodba namenjena PR-u in to v veliki meri tako tudi je, saj je spremni tekst plošči že sam veliko daljši od prostora nocojšnje Tolpe bumov, seveda, pa tudi vsebinsko je popolnoma raztreščen – kot je že tipično - do meje, ki mu ob vrsti različnih teoretskih, umetniških in vsakdanježivljenskih referenc odreka vsako koherentnost.

Podobno je tudi z besedili s plošče. Pa vendar je Lucreciina okoliščina filma tukaj izjemno plodna in smiselna ravno na mestu, ko se zelo konkretno spustimo v glasbo. Kompozicija s plošče Syzygy je namreč precej nenavadna. Na nek način gre namreč za poskus songwritinga, vendar pa se temu v enaki ali večji meri tudi zelo očitno upira. Upira se namreč intuiciji sestavljanja komadov po akordnih razvojih in jasnih linearnih strukturah. Komadi s plošče so izrazito minimalistično kompozicijsko zastavljeni. Gradnja poteka predvsem v smislu plastenja glasbenih motivov – stopnjevanja vzdušja, ki je nastavljeno skozi bazičen čustveni naboj izdelane glasbene fraze. Daltova naj bi to plastenje največrat navigirala prav dobesedno skozi konkretno zunanjo filmsko naracijo. Bodisi skozi fine detajle skrbno opazovane vizualne filmske linije, ki so ji služili kot napotki h kompozicijskem uvajanju in sprevračanju zvočnih motivov; ali pa celo skozi dejanski zvočni vpad filma v proces oblikovanja zvoka in kompozicije – Daltova je torej včasih kot vodilo za trenutek dvignila glasnost filma iz ozadja ter si naključni nadplasteni zvočni vpliv vzela kot kompozicijski napotek.

Syzygy je zato zelo razpoloženjska plošča, nabita z art-filmskim narativnim razvojem določene scene, določenega koščka songwritinga. Bolj kot plošča komadov, ki bi bili sami zase sestavljeni v komade, je to plošča, ki jo komadi sestavljajo v ploščo. Zato teče tako gladko in hitro, zato je tako učinkovita. Njena vzdušja vsebujejo inventivno pesemsko gradnjo in vsebujejo pesemski moment v zelo popolnem smislu te besede; vendar pa pesmi na tej plošči kljub vsemu ni. Je pa na njej veliko zanimivih idej elektronske glasbene gradnje in veliko izdelanih ter s celoto koherentnih zvočnih drobcev. Ta aspekt plošče je zelo pomemben z vidika avtoričinega živega solo izvajanja. V živem okolju Daltova namreč ne varčuje s prijemi sodobne digitalne tehnologije, ki ji omogoča živo plastenje in manipulacijo zvoka ob tem, da z vrlino igranja loopa ohranja potrebno dimenzijo razštelanosti, ki drži koračnico mašine na primerni distanci.

Daltova z današnjo izdajo in s svojim predhodnim izdelkom Commutus tudi preko založbe Human Ear Music vstopa v zelo specifično okolje aktualnih mejnih songwriterskih muzik, scene vpete med Ariela Pinka ter Julio Holter na dveh skrajnostih. Vsekakor pa Daltova na ta teren vstopa z drugačnimi premisami, ki ji vsaj po recenzentovem mnenju omogočijo glasbeno bolj daljnosežno vsebino – predvsem po zaslugi jasnosti, konkretne jedrnatosti, izjemne učinkovitosti ob zastavljenih ciljih ter seveda – izjemni sposobnosti oblikovanja in subverzije pesemskega motiva. Seveda pa to pomeni tudi manjši doseg javnosti. Vendar je ta detajl gotovo predpostavljen.