Care of Editions, 2015

Album Ou kolumbijske glasbenice Lucrecie Dalt predstavlja najnovejše nadaljevanje precej nenavadne zgodbe njenega zvokovnega razvoja, ki je v desetih letih pripeljal od začetnih pop melodij preprostega principa kitara-vokal pa vse do praktično popolnoma instrumentalnih razbitih elektronskih struktur danes obravnavanega albuma. Pri Lucrecii gre torej za metamorfozo malodane v zvokovno nasprotje svojega poprejšnjega ustvarjanja, sama pa zase pravi tudi, da ji je z leti postalo tuje izražanje lastnih čustev v svoji glasbi, zato je notranjo inspiracijo zamenjala za zunanjo. Ob ustvarjanju albuma Ou si je v svojem studiu brez zvoka predvajala klasike nemškega filma in pisala glasbo iz idej, ki so se ji porajale ob tem.

Na tem primeru se lahko dotaknemo dveh smeri diskurza, ki se v polju t. i. elektronske eksperimentalne glasbe, kamor se je s tem albumom zasidrala Lucrecia, pogosto pojavljata in ju glasbenica s tem albumom nekako subtilno subvertira. Prvič, interpretacije te glasbe pogosto gravitirajo proti temu, da  celo v odsotnosti vokalov in njihove izrazne možnosti tovrstna eksperimentalna glasba dopušča več osebne ekspresije kot preproste strukture popa ali simetrične repetitivnosti plesne glasbe. Drugič se da pogosto zaslediti, da naj bi eksperimentalna glasba stremela k temu, da je več kot zgolj soundtrack, spremljava za vizualno, in pogosto je enačenje eksperimentalne ter filmske glasbe percipirano kot malce bogokletno. Lucrecia pa z govorom o svojem načinu ustvarjanja ob gledanju filmov zavrne oba ta ustaljena tokova. Naredi torej glasbo, ki ni ekspresivna in se ne brani ideje soundtracka, saj je nastajala ob vizualni stimulaciji, vendar hkrati seveda ni soundtrack, saj ob sami izdaji nima vizualne spremljave. Končni izdelek stoji sam zase, samo na zvokovnem nivoju.

Tudi glasbenica sama pravi, da vidi album Ou kot pot objekta, ki potuje čez različne možnosti zvoka, njegovo gibanje in pospešek pa vplivata na način, kako je zvok percipiran. Lucrecia, sicer po izobrazbi inženirka, pravi, da je torej plošča bolj kot s čim drugim povezana s fiziko in relativnostjo. V tem smislu je to torej meta-samonanašalni album, ki z zvokom govori o zvoku.

Album vsebuje štiri kompozicije, večina od njih je notranje razdeljena še na podkompozicije, vendar pa vse skupaj deluje kot celota, ki jo je najbolje konzumirati brez prekinitev. Ta celota je sestavljena iz delčkov, ki temeljijo večinoma na minimalni, par sekundni repeticiji sintetičnih zvokov, ki delujejo kot miniaturne teme, ki hitro, a gladko prehajajo druga v drugo. Velika večina teh tem ima precej filmski, dramatičen zven, torej se razmerje med inspiracijo in končnim izdelkom jasno pokaže, vendar ga to, kot rečeno, ne definira zares.

Dodatno eksperimentalno dimenzijo doda tudi izdaja albuma pri založbi Care Of Editions, ki na inovativen način raziskuje razmerje med digitalnim in fizičnim izdajanjem glasbe. Založba izda 118 izvodov vsakega vinila in s tem profitom plačuje tistim, ki si album prenesejo digitalno, od 1 do 45 dolarjev. Več vinilov kot se torej proda, več digitalnih downloadov je omogočenih in za višje plačilo. Založba načrtuje 6 izdaj, in ko se vse razprodajo, je krog sklenjen in izdaje se zaključijo.

V primeru Lucrecie Dalt se zdi ta princip še posebaj primeren, glede na to, da tudi album sam daje občutek sklenjenega kroga, zaprtega sistema, ki komunicira sam s sabo, sicer morda tudi s poslušalcem, vendar še vedno samo o sebi. Nemara je ravno ta samonanašalnost izdelka pravzaprav inovativnejša od morebitnih čustvenih ali tematskih pojmovnih okvirov.