Мртов коњ/Mrtov konj/Dead Horse, 2024

Postrock zasedba Lufthansa je vzniknila v Skopju pred tremi leti, v našem prostoru pa je vzbudila pozornost v začetku januarja leta 2023, ko smo v Tolpi bumov z nekajmesečno zamudo ujeli njen prvenec iz oktobra 2022. Nato se je konec marca leta 2023 prvič predstavila slovenskemu občinstvu, ko je v okviru festivala Ment nastopila v Menzi pri koritu. Mlada šestčlanska zasedba je z debitantskim dolgometražcem Davor poslušalcem takrat ponudila komade z močnim zagonom, ki pa je vseskozi vzdrževal merico melanholije. Tej se ne izmuzne niti njihova nova plošča Daleku od vistinskoto nešto.

Kot z impresionističnimi potezami namiguje sentimentalna naslovnica albuma, je zasedba tokrat pred nas postavila še nekoliko bolj oseben izraz kot doslej. Naslov plošče bi lahko prevedli z besedami Daleč od resnice, skladno z njim pa nam glasba približa osebno doživljanje posameznika, ki se zdi nejasno, morda kar tesnobno. Subjekt vzbuja vtis prehodnega bivanjskega položaja, v katerem med drugim izrazi strah pred samoto, ob čemer slišimo tudi denimo ponavljajoče se motive čakanja in sprememb. Besedila neredko podajajo abstraktne podobe ter so bolj poetična kot na prvencu, glede na skrbno vstavljene motive iz narave in spremljajoče prispodobe pa delujejo zelo dodelano.

Vsebina plošče izrisuje sanjave podobe, pogosto pa je sanjav tudi njen zvok. Vije se od rifov nežnejše kitare pa do bolj pankovsko nastrojenih linij kot denimo v komadu Kameleonski koži oziroma Koža kameleona. Album je večplasten, pri tem pa izstopajo daljše inštrumentalne pasaže, v katerih posebej fino zvenijo vpadi saksofona. Ti inštrumentalno nabiti deli zagotovo še bolj pridejo do izraza med živo izvedbo, kar se je jasno pokazalo tudi na lanskem nastopu benda na festivalu Ment.

Plošča vključuje devet premišljeno razvrščenih skladb. Uvodni in zaključni komad, ki sta daljša od šestih minut, učinkujeta kot nekakšen oklep preostalih komadov. Sedem ukleščenih komadov opredeljuje med njimi podobna mera melanholične otožnosti. Ta občutek nastaja s skrbno rabo mirnejših melodij, ki resda pletejo rdečo nit albuma, toda nekatere skladbe zaradi tega ne pridejo dovolj do izraza. Tej pretočnosti ponekod vlijejo zanje značilen, poseben, živahnejši izraz, takšne skladbe tako iz nabora bolj izstopijo, primer tega sta denimo komada Let in Tvrda hlava oziroma Težko poglavje. 

Ob poglobitvi v sicer sanjavo vsebino ta deluje prej otožno kot vedro, toda nekateri komadi, denimo Sidarta,in Kula oziroma Stolp, so ritmično razgibani na tak način, da v poslušalki vzbudijo občutek poletne lahkotnosti, občasno tudi takšne, kot jo izvabi hrvaški alt pop bend Svemirko. Po zvoku bi glasbo Lufthansa sicer lažje primerjali z bendi iz istega prostora, kot sta Vagina Corporation in Divogradba, s katerima si Lufthansa tudi deli člane.

Zdi se, da si je Lufthansa za novo ploščo upala poseči po nekaj več zvočne razgibanosti kot na prvencu. Glasbeniki so naredili korak naprej, kar najbolje pokaže prva skladba Na majka mi ì e dosta od nas oziroma Mati nas ima dovolj. Prehodov je veliko, sprememb v glasovih in uporabljenih inštrumentih tudi, ni pa takšna uporaba večplastnosti vedno zagotovilo za dovršen glasbeni izdelek. Ob izidu prvenca Lufthanse smo v recenzentskem terminu ugotavljali, da je bil Davor bolj kot bendovi predhodni poskusi v pozitivnem smislu tvegana plošča. Za aktualni izdelek lahko trdimo enako – album je Daleku od vistinskoto nešto še bolj tvegan, zastavljen sentiment pa je zvočno uspešno prenesen na poslušalca. Toda čeprav se je Lufthansa odločila za prehod k bolj zapleteno zastavljenemu in bolj razgibanemu delu, se zdi, da je predhodnik ponudil bolj izstopajočo in bolj koherentno poslušalsko izkušnjo.