1st & 15th Productions/Thirty Tigers, 2022

Štiri leta so minila od zadnje dolgometražne plošče, imenovane Drogas Wave, in čikaški raper Lupe Fiasco je nazaj. Drill Music in Zion je naslov albuma, ki je izšel v sodelovanju med 1st & 15th Productions in Thirty Tigers. Nastal naj bi na osnovi japonske filozofije wabi-sabi, ki, na kratko, zagovarja perfekcijo v imperfekciji. In ravno na to je ciljal Fiasco, ko si je sprva sicer zadal le 24 ur za snemanje celotnega albuma, vendar se je kasneje proces zaradi izčrpanosti zavlekel na nekaj dni. Na albumu lahko slišimo, da se je Lupe Fiasco še bolj osredinil na samo bistvo teksta, ki definitivno nosi celoten potek dogajanja. Fiascov odmik od mainstreama bi lahko pozdravili kot pozitivno lastnost, saj se je le tako lahko osredotočil na podajanje stvari na povsem svoj način. Na albumu se glasbenik odlično dopolnjuje z beati producenta Soundtrakka, s katerim sta sodelovala že v preteklosti.

Na plošči gre za vrnitev domov. Splošna tematika albuma je namreč nasilje, s katerim je prežeta čikaška drill scena. Naslov albuma Drill Music in Zion nas tako nekoliko zavede, saj na njem ne slišimo dejanskih drill beatov. To v tem primeru niti ni slabo, saj so običajni drill komadi podkrepljeni s specifičnim ritmom, ki narativi albuma ne bi naredil pretirane usluge. Ravno nasprotno, skozi album nas vodi zvok jazza in subtilnih ritmov, ki na zelo organski način prednost predajo vsebini.

Album otvori Fiascova sestra Ayesha Jaco, ki v skladbi The Lion's Deen ob ležečih tonih pripoveduje zgodbo o vzponih in padcih lokalnih drill izvajalcev. Že po nekaj sekundah prvega komada lahko hitro zaslutimo, kakšnemu dogajanju bomo prisluhnili v nadaljevanju. To se zgodi nemudoma, saj v skladbi Autoboto tematika nanese na nasilje, ki spremlja tako mlade kot starejše hip hop izvajalce. Na tej točki je jasno, da se vsebina komadov kljub naslovu albuma Drill Music in Zion lahko nanaša na veliko večino rap izvajalcev. Glasbeniki so podvrženi slabim razmeram praktično od rojstva in hiter vzpon k slavi ne pomeni nujno oddaljitve od življenja, ki so ga živeli prej. Prav na to se osredotoči Fiasco, ki nam v skladbi Precious Things jasno pove, da se svet šovbiznisa vrti zgolj okoli zaslužka, industrija pa na izvajalce, ko se ti enkrat skušajo obrniti v svojo smer, hitro poskusi pozabiti. To bi lahko predstavljalo kritično točko Fiascovega albuma, saj se je ustvarjalec v preteklosti s komentarji že usmeril proti ljudem, ki so denimo judovskega porekla. Vseeno pa pri komadu Precious Things nimamo občutka, da gre za neke vrste diss track o specifičnih osebah v glasbeni industriji, temveč bolj o industriji na splošno in o tem, kako lahko vsi podležejo zasukom trendov v popularnosti, žanrih in slavi.

Skladba Ms. Mural je naslednja v nizu tako imenovanih Mural komadov, ki se pojavljajo na Fiascovih albumih že od LP-ja Tetsuo & Youth iz leta 2015. Gre za skladbo, v kateri se Fiasco predstavi kot slikar, ki tvori debato z opazovalcem njegovih del. Njun pogovor znova teče o stvareh, s katerimi se sooča izvajalec v glasbeni industriji, in o tem, kakšne direktive podaja glasbena industrija. To komad pripelje do točke skrajnosti, ko Fiasco kot umetnik svoja lastna dela polije z bencinom in jih zažge. Eden raperjevih verzov, ki se poslušalca dotakne na svojevrsten način, stoji na koncu albuma v skladbi On Faux Nem. »Rappers die too much … that's it, that's the verse« oziroma »preveč raperjev umira, to je to, to je verz,« je stavek, ki nam na zelo direkten način pove, da je Fiasco hkrati razočaran in zaskrbljen nad trenutno situacijo v rap sceni. Kljub temu da je ravno nekakšna mentaliteta nasilneža tista, s katero se lahko poistovetijo rap izvajalci, ta ne upravičuje vsega nasilja znotraj scene ali zanemarjanja izvajalcev, kar rada počne glasbena industrija.

Lupe Fiasco nas na albumu Drill Music in Zion skuša osvestiti o stvareh, ki so krojile ustvarjalno pot tako njemu kot tudi marsikateremu drugemu raperju v Združenih državah. Glasbenik se nedvomno srečuje s paradoksi, ki jih prinaša življenje, kot je denimo zavračanje materializma in obenem želja po diamantih v skladbi Kiosk, kar pa ga ne odvrne od razmišljanja, ali so te stvari vredne svojega sijaja. Muzika s plošče je znova pokazala na trdnost Fiasca kot raperja in kot tekstopisca. Na barvit način mu je uspelo orisati situacijo, ki nas vplete v premlevanje o danih temah že ob prvem poslušanju. Pohvale lahko namenimo tudi producentu Soundtrakku za izbiro in pripravo beatov. Glasbo je subtilno spojil s Fiascovim glasom in skupaj sta ustvarila komplementarno celoto, ki je vredna več poslušanj.