Mac's Record Label, 2019

Ko je Mac DeMarco leta 2013 nastopil v Komuni Kina Šiška, je koncert obiskalo zgolj okoli petdeset ljudi. Redko se zgodi, da kaka domača institucija prehiti publiko ter pripelje sveže in aktualno ime še v istem hipu, ko ga prvič opazi kak tuj medij. K nam takšna imena pač pridejo s tradicionalno nekajletno zamudo. In tako tudi Best New Music na Pitchforku za album 2 ni bil dovolj, da bi DeMarco pri nas nastopil pred večjo publiko. V tujini ga je Pitchforkova hype mašinerija v momentu izstrelila v razred najbolj vročih kitarskih glasbenikov tistega trenutka in Demarco je hitro pustil daleč za sabo vse ostale glavne frajerje takrat še zelo aktivnega brooklynskega mehurčka sproščene scene neodvisnega rocka, ki so jo ameriški glasbeni mediji pobrendirali s skovankami, kot so chillwave in slacker rock. In ko je leta 2016 nastopil v zagrebški Močvari, ga je tam poslušala nekajtisočglava množica, ki jo je sestavljalo tudi večje število slovenskih fanov. 

S čim je širokozobi mladec, obut v vanske, s petpanelno kapo na glavi tako uspešno nagovoril generacijo, rojeno po letu 1990? Že od svojih začetkov se ni bistveno razlikoval od preostale slackerske ekipe, ki so jo najbolj prepričljivo predstavljali Real Estate, Beach Fossils in DIIV. Kot ostali slackerji je Mac svoj glasbeni izraz gradil na minimalističnem kitarskem rocku, ki se je v glavnem udejanjal z reverbiranim zvokom in zelo sproščenimi, rahlo melanholičnimi kratkimi skladbami. Te so bile sicer zelo poslušljive, a hkrati osnovane na precej ves čas isti formuli. Njegovo črpanje iz zapuščine dad rocka, pokombinirane s skuliranim ameriškim folkom, sicer zveni fajn, ampak če bi ostal zgolj pri tem, bi izpadel kot le še ena post-everything apropriacija svoje generacije. Tisto, zaradi česar je DeMarco postal ljubljenček medijev in v čemer se je razlikoval od vrstnikov, je bil njegov prepoznavni zajebantski karakter. Tako se je znova izkazalo, kako radi imamo glasbenike z močnimi personami. Obožujemo nastopače, ki nas bodo v živo zabavali še s čim drugim kot z glasbo. 

Njegovi nastopi že od samega začetka vsebujejo vrsto odrskih skečev in zajebancij. Vici o prdenju, 20 minut preigravanja naslovne skladbe iz filma Top Gun, coverji Limp Bizkitov in Metallice ter ostali odrski cirkus, vse to definira lik Maca DeMarca enako kot njegova glasba. V tem kontekstu močno spominja na zasedbo Odd Future, ki jo je glasbena industrija opazila in povzdignila v približno istem obdobju kot DeMarca. DeMarco se je celo pojavil v eni izmed epizod serije Loiter Squad, ki so jo Odd Future pripravljali za kanal Adult Swim.

Po prelomnem albumu 2 sta sledila Salad Days in Another One, s katerima je Mac le še bolj suvereno ustoličil svoj status enega izmed najbolj vročih kitarskih izvajalcev tega desetletja. Omenjeni albumi tudi do danes ostajajo tisti del njegove diskografije, po katerem je najbolj poznan in h kateremu se njegovi poslušalci tudi najraje vračajo. Leta 2017 se je preselil iz New Yorka v Los Angeles, kjer je ustvaril svoj peti album This Old Dog. Na njem je sicer še naprej vlekel prepoznavne niti svoje glasbene obrti, a hkrati se je že čutilo tudi obrat k resnosti in umirjenosti, česar do takrat nismo bili vajeni. Vseeno je This Old Dog ponudil dovolj starih trikov, da je bil album sprejet zadovoljivo dobro.

Desetega maja letos izdani Here Comes the Cowboy ni dosegel kritične evalvacije predhodnika. V pičlih dveh tednih posneti Kavboj’c se bohoti čez slabih petinštirideset minut. V tem času ponudi nekaj močnih trenutkov, a ne dovolj, da bi upravičil takšno dolžino. Najlepše gresta v uho prvi single Nobody in zajebantski komad Little Dogs March, zanimivo poglavje odprejo tudi osebna romantična balada K, s klavirjem podloženi On the Square in pa Skyless Moon, ki pokaže tudi redko slišano Macovo vokalno širino.

Celotno razpoloženje plošče je veliko mirnejše in bolj zazrto vase kot na prejšnjih ploščah. Ob poslušanju se pojavi vprašanje, ali je DeMarco morda že sit vloge večnega klovna. Tudi besedila pogosto delujejo kot samorefleksija in razmislek o tem, kam ga bo peljalo življenje. V skladbi Nobody denimo poje o izgubi vizije, v All of Our Yesterdays razmišlja o minevanju, vprašanje o prihodnosti pa pušča odprto.  

Sprememba usmeritve je kvečjemu prednost, že tako je namreč čudež to, kako dolgo se je DeMarco uspel obdržati z istimi triki. Njegove minimalno grajene kompozicije imajo pač določen rok trajanja in ne moreš jih obračati v neskončnost. Hkrati so stari albumi vsebovali bistveno več žmohta, česar na zadnji plošči kronično primanjkuje. 

Potrebna bo tudi odločitev o tem, kaj bi Mac sploh rad postal, ko bo velik. Tudi ob tej dilemi namreč Here Comes the Cowboy pogrne. Slaboumni poskusi odrskega hecanja, najbolj očitni v funky skladbi Choo Choo, in zaključna kar sedemminutna Baby Bye Bye izpadejo kot nepotrebni fillerji in plošča se tako še bolj oddalji od potenciala, ki bi ga lahko dosegla.

DeMarco je zagotovo zaznamoval kitarski zvok minevajočega desetletja. A z začetkom nove dekade se izteka tudi njegova relevantnost. Kako bo zvenela kitarska glasba po letu 2020, še ni zares jasno, a DeMarco se bo moral vsekakor bolj potruditi, če bo hotel ostati kakorkoli pomemben del hitro spreminjajoče se glasbene krajine. Z zadnjim albumom za zdaj ponuja zgolj nastavke nečesa, kar bi ga lahko ohranilo v ospredju. Ne glede na izrečeno pa je plata poslušljiva, je stilsko in produkcijsko lepo definiran izdelek in bo najbrž prva izbira za poletno chillanje manj kritičnih starih fanov, ki se še niso naveličali klasičnega demarcovskega zvoka neskončnega poletja. Ostali pa bomo najbrž nanjo precej hitro pozabili, vsaj dokler ne bo spet izšla nova.