MAD DADDY: MAD DADDY

Recenzija izdelka
25. 5. 2021 - 19.00

Norton Records, 2021

 

Kaj dobimo, če zmešamo skupini The Cramps in Motorhead? Mad Daddy, skupino, o kateri bomo govorili v današnji Tolpi bumov. Mad Daddy obstajajo od leta 2015, večji zalet v pankersko rockovskem podzemlju pa so dobili lansko leto. Od takrat se pojavljajo na vseh možnih omrežjih in portalih, ki sledijo tovrstni glasbi. Lahko bi rekli, da znotraj svojega žanra zagotovo kraljujejo. 

Preden se spustimo k sami glasbi, je kraljevičem treba nadeti imena. Krone nosijo štirje fantje, ki so jih predniki poimenovali Dolyn Clucas-Morris, ki prepeva in piha v orglice, Elvis Palooka z basom, Liam Gallow s kitaro in Matt Twist za bobni. Pri poimenovanju zasedbe je treba izpostaviti zgoraj omenjene The Cramps, po katerih so si fantje nadeli ime. Mad Daddy je namreč pesem, ki jo je skupina The Cramps izdala na prvencu Songs that Lord Taught Us iz leta 1980. Verjetno zato tudi ni naključje, da je skupina za naslov svojega debitantskega albuma izbrala isto ime, Mad Daddy.

Mad Daddy tako v glasbenem kot v vizualnem smislu najbolje opiše skupek skupin The Cramps in Motorhead. Obe sta vsaka po svoje zelo specifični, hkrati pa je specifična tudi njuna publika, katere skupni imenovalec je zagotovo rock’n’roll. Pri skupini The Cramps gre za unikatno, neponovljivo izkustvo tako v samem glasbenem kot v performativnem smislu. Pri Motorheadih pa se je poleg glasbe, seveda, vzpostavil kult Lemmyja, frontmana skupine, kot poosebitve termina seks, droge in rokenrol. Po tej formuli naj bi imela skupina Mad Daddy odlične nastavke za garantiran uspeh … verjetno v času nošenja usnjenih jaken nekaj desetletij nazaj.

V svojih komadih zlijejo divjo moško, na momente seksistično figuro, ki opeva nežnejši spol, kar lahko slišimo v pesmih Pretty Lady in Ride with Me. Obe pesmi imata zelo klasičen rock’n’roll zven, torej udaren, hiter, nažigajoč in s specifičnimi vložki orglic – kot se spodobi za tovrstno glasbo. Po drugi strani pa na plošči najdemo tudi poskuse oponašanja Crampsov – takšna je na primer skladba I’m Bored –, na albumu pa lahko slišimo celo priredbo njihovega Let’s Get Messed Up. Poleg omenjenih bendov lahko v glasbi čutimo tudi močan vpliv blues klasikov, kot sta John Lee Hooker in Howlin’ Wolf.

Bendi, kot je Mad Daddy, so v današnji glasbeni krajini precej redki in se vzpostavijo v razmaku parih let, saj je surovi rock’n’roll s spremljajočimi orglicami rahlo v pozabi. Čeprav je trenutno popularno oživljanje retro glasbe, gre po stilu pri glasbi Mad Daddyjev za zelo specifičen žanr, ki je svoj vrhunec zagotovo doživel v 90-ih letih s skupinami, kot je Supersuckers, v naši krajini pa Dicky B. Hardy ali Res Nullius. Verjetno bi se bilo smiselno vprašati, ali ga sploh še potrebujemo? ... Sodbe o predpotopnosti glasbe prepuščamo individualni razsodbi, dejstvo pa je, da je Mad Daddy kvaliteten bend, ki preverjeno zapali domače ozračje, upamo pa, da se bomo o ekstazi živega nastopa lahko prepričali v bližnji prihodnosti. Takšen rock’n’roll ne potrebuje odvečnih besed in olepševanja. Dobra muzika dobra ušesa najde, album Mad Daddy pa jih dokončno zapali. Odgovor na prej zastavljeno vprašanje se tako po recenzentki – ki verjame, da njeno prepričanje ni osamljeno – glasi “hell, yes”. 

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

<3 <3 <3...

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.