Mahr: Soulmare I & II

Amor Fatí, 2019

Tokrat bomo v Tolpi bumov poslušali dvojni EP anonimnega projekta Mahr, ki je del skupnosti Prava Kollektiv, v kateri najdemo še druge, prav tako anonimne projekte, denimo Pharmakeia, Arkhtinn, Voidsphere in Hwwauoch. Prava Kollektiv zase pravi, da predstavlja entitete s severa. Znano je, da različni člani omenjenih projektov tudi drugače sodelujejo med sabo. Vključeni projekti pa izdajajo fonograme tudi pri založbah Amor Fatí in Fallen Empire. Našo tokratno pozornost torej posvečamo dvojni kaseti, ki je izšla pri nemški založbi Amor Fatí.

Mahr so lani izdali svoj prvenec Antelux in letos že omenjeni dvojni EP, ki bo v kratkem izšel tudi v verziji na vinilu. Žanrsko so si vsi projekti Prava Kollektiva zelo podobni. V vseh primerih gre za atmosferičen black metal, ki rad eksperimentira in vključuje tudi nekakšne impro momente. Mahr podobno kot Arkhtinn spominjajo na švicarska kultna blackmetalska benda Darksphere in Paysage d'Hiver, ki delujeta izrazito atmosferično in gradita predvsem na podlagi nekakšnega kozmičnega black metala. Tukaj imamo v mislih dolge monotone rife, podkrepljene s sint linijami, ter predvsem veliko ambientalnih segmentov skladb. Dejstvo je, da je tak podžanr black metala izredno popularen, danes namreč najdemo nešteto bendov, ki ga izvajajo. Seveda gre tudi za zelo širok pojem, pod katerim najdemo ogromno permutacij sorodnih stilov. Določeni ambientalni doom momenti benda Mahr nas spominjajo na Hell in Mizmor, ki podobno spajata blackmetalsko vzdušje in groteskni doom. Mahr pa navdušijo predvsem z nekakšno dronovsko nitjo v svojih kompozicijah, prvenstveno v uvodnih delih in mirnejših pasažah.

Mahr ni bend, ki bi svoj primarni fokus usmerjal v primordialne blackmetalske elemente, kakršni so blast beati ali surove kitare. Njihov cilj je predvsem blackmetalsko vzdušje, ki formo zadobi z mračnimi kitarskimi rifi in izredno zanimivim vokalnim delom. Najbolj pogost način petja v glasbenem izrazu Mahr je popačeno kričanje z različnimi variacijami krikov. Sicer pa slišimo tudi petje in nekakšno verzijo liturgičnega petja. Veliko je tudi improviziranega kričanja in cviljenja, ki kompozicijam dodata tesnobno noto. Lahko bi tudi rekli, da gre pri njihovih vokalih zgolj za še en sloj zvokov, ki ne igrajo vodilne vloge in ne podajajo nobene naracije. Ta plast zgolj dodatno pripomore k ustvarjanju kompleksne celote zvokov znotraj bendove kozmične mučilnice.

Mahr se držijo počasnega tempa, ki je večkrat bližje doomovskemu sludgu kot black metalu. Hitro je jasna tudi skoraj popolna odsotnost blast beatov, ki se v kompozicijah pojavijo le kot variacija rifov in delujejo predvsem kot finesa, ne pa kot pri podobnih bendih večkrat omenjeni moment katarze ob intenziteti igranja. Mahr ne ponudijo takšnega momenta razrešitve, njihovo mojstrstvo je v ustvarjanju klavstrofobičnih vrtincev, ki se dvigujejo iz mešanice počasnih ritmov in razvlečenih rifov. Stalna prisotnost ambientalnih sintovskih delov njihove kompozicije poveže v celoto, čeprav ti deli niso ves čas v ospredju, temveč so pretežno postavljeni nekam v ozadje miksov, od koder iščejo pot v našo podzavest. Prispevajo mračna občutja, ki predstavljajo ključ za vstop v njihovo godbo. Mrak in konotacije popotovanj naših mrtvih teles skozi vesolje so skupni imenovalec del bendov Prava Kollektiva.

Obe skladbi Soulmare sta namenjeni umirjenemu in osredotočenemu poslušanju. Z dolžino skladb, obe z dvojnega EP-ja namreč presežeta dvajset minut trajanja, nas Mahr prisilijo, da si zanje vzamemo čas. Predvsem zato, da bi doživeli oziroma občutili gravitacijsko silo, ki nas vleče v neskončno temo črne luknje, ki jo ustvarjajo s svojo godbo astralne morije ...

https://www.metal-archives.com/bands/Mahr/3540437457