Duo Main Attrakionz, ki ga sestavljata Squadda B in Mondre M.A.N. iz Oaklanda v Kaliforniji, smo imeli v preteklih parih letih priliko dodobra spoznati na njunih domačih mixtejpih, med katerimi je največ pozornosti dobil 808s & Dark Grapes II. Na njem sta mladeniča svoj zapušen in laidback rap nekako fokusirala in zapakirala v do tedaj najbolj koherentno celoto, ki pa še vedno ni bila popolna. Vse preveč je bilo namreč kvalitetnih variacij, ki so bile ponavadi posledica izbire producenta oziroma beata. Squadda in Mondre namreč nista ravno spektakularno vešča rimoklepača, zato potrebujeta primerno instrumentalno podlago, da lahko njuna monotona skuliranost v slogu The Cool Kids pride do izraza. Nekaj primernih beatov je tako scopral kar Squadda sam, najbolj domače pa sta se Main Attrakionz počutila na lebdečih temeljih Clams Casina in Friendzonea, ki so spominjali na pretekla uspešna sodelovanja z Ryanom Hemsworthom in SKYWLKRjem.

Tudi tokrat, na prvi pravi celovečerni plošči, od Main Attrakionz dobimo nabito polno malho pesmi, v kateri pa je bera mešana. Uspeh komadov zopet zavisi predvsem od kompatibilnosti instrumentalnih kulis s specifičnim načinom podajanja vsebine, ki se večinoma vrti okoli drog, bejb, seksa in ostalih vsakdanjih reči. In čeprav fanta sicer jasno opomnita, da ju z The Cool Kids druži samo lenoben flow in ljubezen do 808 beatov in da ponavadi raje plavata v višjih, bolj ezoteričnih sferah, tokrat najbolje izpadeta na precej prizemljenih beatih Harryja Frauda. Lokalpatriotska himna Do It For The Bay, na kateri se z gostujočo kitico pojavi tudi DaVinci, je tako podložena s hrustljavim beatom, ki bazira na preprostem trobentaškem riffu, ki podpira nalezljiv refren. Squadda, Mondre in DaVinci so v komadu prepričljivi in jedrnati, Do It For The Bay pa je odlična singalong popevka in eden najboljših komadov leta 2012 za brezciljno poletno kruzanje po mestu. Med Bayem in drugo Fraudovo produkcijo, butajočo 24th Hour, je vkleščen komad Superstitious, ki precej bolj spominja na Main Attrakionz v klasičnem slogu. Na njem gostuje za spremembo prebavljivi Gucci Mane, ki s svojim tipičnim flowom prisili začasna pajdaša, da k svojemu stoičnemu deliveryju dodata malce več poudarkov. Med vrhunce plošče sodi tudi sproščena Cloud Life, ki nas opomni, da sta Main Attrakionz zvočno, tematsko in diskurzivno v mnogih momentih podobna A$AP Rockyju, Schoolboy Qju, Lil Bju in ostalim vrstnikom, da pa se od njih tudi močno razlikujeta. Še vedno jima namreč uspe ohranjati nekakšno skromno domačnost, s katero se lahko poslušalci hitro poistovetimo.

Bossalinis & Fooliyones je torej plošča, ki sicer v mnogih formalnih aspektih precej negativno odstopa od zaželenih rap vzorcev, a se v končni fazi reši s specifično atmosfero, ki je idealna za soundtrack lenobnih in brezdelnih popoldnevov. Do ocene zelo dobro ji manjka le malo redaktorstva, ki bi s plate izločilo kako tretjino komadov, da bi bila le ta potem resnično osredotočena, tekoča in udarna.