Maistah Aphrica: Meow

Maistah Aphrica: Meow

Recenzija izdelka
17. 5. 2019 - 19.00

samozaložba, 2019

 

Maistah Aphrica je kolektiv, ki ga tvori osem glasbenikov iz bližnje italijanske Furlanije - Julijske krajine in igra afriško gnani jazz, ki ga meša s funkom in evropskimi vplivi. Njihovi glasbi bi torej lahko rekli tudi preprosto afrobeat. Ljudje, ki tvorijo zasedbo, so priznani člani severnoitalijanske jazzerske scene, njihovo delo pa se jasno prepleta tudi z delom nekaterih slovenskih jazz glasbenikov. Na primer: pianist, na tem albumu za kultnim sintetizatorjem Korg MS-20 sedeči Giorgio Pacorig, in kornetist Gabriele Cancelli sta s Cenetom Resnikom člana Mahakaruna Quarteta, nekateri drugi člani zasedbe pa so sodelovali v Orkestru brez meja, Kaučičevi pobudi povezovanja slovenskih in italijanskih jazzerjev. Kot mnogi jazzerji se tudi člani zasedbe Maistah Aphrica radi vračajo v primorsko jazzersko prestolnico na festival Jazz Cerkno, tam bodo namreč nastopili na prihajajočem sobotnem zaključku letošnjega festivala, ki je že v teku. Na koncertu bodo Maistah Aphrica predstavili svoj aktualni, drugi album, samozaloženi Meow, ki ga predstavljamo v tokratni Tolpi bumov in ki je 30. marca letos z izidom nasledil samonaslovljeni debi iz leta 2017.  

Orkester sestavlja osem multiinstrumentalistov, slišimo za afrobeat nepogrešljivo kombinirano sekcijo trobil in pihal - saksofon, kornet, pozavno, rog, celo flavto. Pridružuje se jim močna ritem sekcija, v kateri se bohotijo konge, druge perkusije, seveda klasični set bobnov in električni bas, dodatno pa jo bogati še omenjeni zvok sintetizatorjev in efektov. Začetni odsek albuma nam brez zadržkov predstavi razigrani zvok zasedbe. Uvodni afrobeat v vsem svojem sijaju in energiji v komadu, posvečenem nekdanjemu nogometašu, zdaj predsedniku Liberije, poškropijo še s kančkom psihedelije in uspešno krmarijo med harmonijami ter ritmiko razplesanega afriškega jazza prejšnjega stoletja. Ko se Maistah Aphrica dodobra ogreje in zalaufa s polno paro, se z odličnim instrumentalnim pogonom zasedbe metafora naoljenega osemvaljnika ponudi kar sama.

Maistah Aphrica se v vsako kompozicijo znova požene z osnovno misijo - ful gas! A vendar poznajo zavore, obvladajo tudi laganini vožnjo, take kontraste kažejo v skoraj vsaki kompoziciji, na primer tudi v skladbi Cosmo Des, v kateri nas iz groovy jazz-funk jama najprej popeljejo v vrtinec goste improvizirane disonance, nato pa se katarzično prepustimo zadimljeni funkčini, poškropljeni s fuzzy sinti in filingaško pihalno-trobilsko sekcijo. Prav ta, značilno bogata, osupljivo natančna, pa tudi ravno prav kontrolirano falš afrobeatovska sekcija lahkotno drsi tudi skozi improvizirane momente solaž, z značilnimi pasažami družnega slikanja zvočnih pejsažev, pa tudi prizemlji razbohoteni zvok tega afrobeatovskega ansambla. Trdno oporo vsemu skupaj nudi izredno uigrana in točna ritem sekcija, skozi celotno plato neusahljiv vir groova, nalomljenega groova in ritmov, ki kar vabijo k plesu.

Meow proti svojemu koncu zapelje v mirnejša, a vseeno radoživa vzdušja kreolskega in etiopskega jazza, potem pa preide v spektakularen zaključek s komadom Masanah. Kombinacija na eni strani momentov mrzličnega kaosa slojenja zvoka celotnega ansambla in na drugi osredotočene, ušesom, bokom in nogam prijetnejše afriške godbe je uravnotežen znak tako občutka za kompozicijo in dobre uigranosti kot tudi preprosto kvalitete vseh vpletenih glasbenikov. Jasno je, da so tole prekleto dobri muzičarji in da je Maistah Aphrica nekakšen ventil, s katerim dajejo duška svojim tendencam po svobodi in odličnemu manevriranju skozi bolj ukalupljene forme. Tako tudi po večkratnih poslušanjih vedno znova slišimo nekaj novega, nekaj svežega, in brez dvoma gre enako pričakovati tudi ob njihovem koncertu.       

Čeprav bi zasedbo Maistah Aphrica zaradi njihove šaljive prezentacije lahko razumeli kot nekakšno rahlo parodično ekipo - v grobem prevodu iz italijanščine njihovo ime denimo pomeni, da v Afriki še niso bili, poklanjajo pa se na primer majhnemu angolskemu mestu Balombo in Georgeu Weahu - je po poslušanju plate Meow, njenih tisočerih afriških zvokov, vkomponiranih hommagev in vneme same zasedbe jasno, da je glavna premisa orkestra ljubezen do Afrike, ljubezen do njenega izročila, glasb in ljudi, ki potrjuje evolucijsko dejstvo, da se nekaj Afričana skriva v čisto vsakem od nas. Da kančka Afrike ni tudi v furlanskih dolinah pod gorovjem, ki ga je s svojim vztrajnim približevanjem ustvarila prav afriška celina, bi bilo torej le še eno naivno prepričanje. V še eno podalpsko sredino, v Cerkno, pa bo Maistah Aphrica torej prispela že jutri, ko bo tam priredila zaključni koncert 24. festivala Jazz Cerkno. Pričakujte ognjemet!

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness