Munje Records, 2024

Smiselno je reči, da zadnjih nekaj let na slovenski hiphop sceni vlada zatišje. Medgeneracijski prenos oziroma predaja štafetne palice ni popolnoma uspela, tudi v dotičnih krogih. Ko pogledamo nekaj let v preteklost, opazimo, da je naš raperski podmladek precej okorno cepetal za starošolskimi glavami, ki so sceno postavile na noge pred kakšnim desetletjem. Tedaj vzpostavljene inštitucije ranga Datura, Wudisban, Munje, Rapetek in podobne še danes držijo stolček domači hiphop kulturi, vanjo pa se je nepremično umestila estetika zvoka devetdesetih let in boom bap kot njegov glavni tok. Nato je nastopil še trap, ki je za nekaj časa zamotil osebe, željne beatov in emsijanja. Četudi večina poslušalcev hiphopa ni sledila tej srenji, je to pomenilo, da je bilo za okoli pet let povprečno oko odvrnjeno od hiphop in rap scene. 

Danes, ko se je zanos traperskega eskapizma izpel in je ljudstvo zopet željno nečesa žmohtnejšega, kot je bilo tisto, kar je ponujal trap, smo se obrnili nazaj k rimoklepaškim pljuvačem. Našli smo vrzel, ki se razteza od močno prisotne scene, ki smo jo omenili malo prej, pa vse do dobrih deset let kasneje, ko se začnejo pojavljati nova imena. Ta imena bodisi nadgrajujejo stare gradníke scene, delo, ki so ga postavili fotri, ali pa jo razvijajo z nove perspektive, počrpane iz obeh koncev, tako rap fotrov kot trap zvezdnikov. Paradigmatski je v tem primeru YNGFirefly, ki je najprej vzpostavil navezo s fotrom Mitom v dvojcu Oygn, nato pa svoj novošolski zvok razbohotil z boybandom .travnik. Nedavno je svoje beatmakersko delo obogatil še s prvim solističnim raperskimprojektom in plato Flyšter, na kateri kombinira novejši zvok in samoizpovednost, navdihnjeno iz starejše rimoklepaške zapuščine. Toda v Tolpi bumov ne bo govora o Mariborčanu, pač pa o Novomeščanu, ki je svojo drugo plato Turkizen izdal pri tamkajšnji založbi Munje Records. Raper sliši na umetniško ime Majkun, Radiu Študent dobro znan kot klubski maratonec triindvajsete generacije. 

Miha Turk oziromaMajkun ne uporablja nikakršnega miksa starega in novega. Ostaja pri že ustaljenih smernicah, ki so jih fotri trdno postavili. V njegovem primeru sta to legendi iz Nouga mejsta, Sajkoslav in Mirko Grozny. Da se ne oddaljuje od stare šole, pritrdi tudi sam, ko v prvem komadu z nove plate Funky proizvod pojasni, da ne skače iz žanra, temveč iz foha. Zato ostaja pri starejših flowih, ki se enakomerno in složno ujemajo z beati in ne skačejo onkraj utrjene ritmične poti. Flow Majkuna na plati ne variira in ostaja trdno zaklenjen, natančno odmerjen in po stihih skrbno dodeljen. Čutimo samozavest, ki si jo je nabral od zadnje plate, in razberemo naklonjenost do pisanja celotnih komadov, ne samo verzov. Majkun se torej osredotoča na komad kot celoto in ga kot takšnega tudi dojema. Poskrbi, da ima komad vse sestavine, potrudi se za strukturo, da je komad poslušljiv, zabaven, dojemljiv. Zagotovo pa ostane dovolj prostora za tekstopisemsko zahtevnejše komade; za pisanje posameznih verzov, enovrstičnic, ki jih v rapu velikokrat slišimo šele tri verze kasneje, ko dojamemo, kaj je glasbenik povedal. Nato pa nam na ustih pričarajo nasmeh. Manko teh enovrstičnic, ki bi obrnile glavo in nas spravile v smeh, nas v trenutku umestile v prostor-čas, je razlog, zakaj album ne deluje tako močen, kot bi lahko, kadar Majkun govori o sebi in svojih izkušnjah.

Plata Turkizen je plata o iskanju posameznikove neodvisnosti, smisla in identitete. Rimoklepač je album začel pripravljati po selitvi v ljubljansko kotlino, kjer je ločen od svojega rodnega Novega mesta, pahnjen v novo stanje duha, ki mu je odprlo nove poti skozi življenje, toda hkrati tudi nove načine razmišljanja o lastnem obstoju. Zelo univerzalno témo mladostniške izgubljenosti in samoreflektivnega iskanja Majkun v svoje komade vnese iskreno in učinkovito. Iskrenost je ključna, tega Majkun namreč ne izraža toliko s svojim tekstopisjem, temveč predvsem s prezenco, za katero se zdi, da nenehno slalomira med mulcem, ki se zajebava po ulicah mesta in seka rime, ter med nekoliko zrelejšim retorikom, ki v vsakdan gleda malce globlje in na poti opazi kakšno stvar več. Tudi naslov plošče je namig na dejstvo, da ni prvič, da Majkun dela, kar dela. Turkizen je namreč Majkun, ko ni več samo zelenec.

Izpostaviti moramo tudi produkcijo celotne plošče. Ne samo, da složno podpre čustvene trenutke, temveč muziki prilije tudi ostrino in zamasti atmosfero v trenutkih bravada in samohvale. Oseba tega diapazona je nihče drug kot Timoprodukcije, ki se v komadu Haikul pojavi tudi z glasom. Beati so tako kot Majkunov stil zavezani starošolski estetiki, le da je Timo Radović že prekaljen izdelovalec podlag. V zmes takó dodaja še kup funka, ki ga spretno seseklja in zanka v evforične, glavo zibajoče produkcije, v isti sapipa v komadu Nč za počet z enostavnimi sinti ustvari čustveno osnovo za refren, ki skupaj z več plastmi vokalov zvočno zaživi. Zvočna podoba albuma res stoji in je popolnoma živa, oprijemljiva ter narejena z občutkom.

Plošča Turkizen je brez dvoma uspešen dokument specifičnega obdobja v odraščanju osebe. Četudi je nekoliko manj lirično izpiljen in ga prežema nekoliko bolj splošno občutje, k čemur prispevata prezenca Majkuna in produkcijske razsežnosti Radovića, album izraža posameznikovo preizpraševanje samega sebe in svojih izkušenj na prehodu iz brezskrbnega v odgovornejše življenje. Ploščo lahko kljub Majkunovem usidranju v uveljavljeni domači estetiki razumemo kot poskus odkrivanja lastne poti znotraj določenega žanra, postopno oddaljevanje od fotrov in začetek ubiranja samostojne ferate.