samozaložba, 2024

Mal pre mal so nova postpank in nojz grupacija iz Ljubljane, ki jo sestavljajo Luka Demšar, Matic Flajs, Jakob Padevski in Jan Robek. Pri opisu bi bilo nesmiselno dodati, kaj kdo igra, ker si fantje inštrumente vztrajno izmenjujejo. V zadnjem letu se je zasedba na domači sceni uveljavila z deklamiranimi temačnimi besedili, ki spremljajo močno distorziran hrup. Glasbene temelje so osnovali na težkih basovskih rifih in trdnih bobnarskih beatih, na katere nalagajo plasti sintetizatorskega in kitarskega nojza. Njihov ekspanziven zvok je posledica prostih zvočnih form in eksperimentiranja, ki jim omogoča ustvarjanje samosvoje godbe.

Plošča oziroma, bolje rečeno, kaseta, ker je ta trenutno edini fizični nosilec, na katerem lahko dobimo album, se odpre s skoraj petnajstminutno postpankersko epiko komada ovčkice. Ta je, pričakovano, sestavljen iz več faz, njegov tihi atmosferični začetek pa v nas vzbudi srhljiv občutek, zaradi katerega nas začne fizično zebsti. Po nekajminutnem uvodu iz začetne tišine izbruhne glasna kakofonija zvokov, ki skozi hipnotično repetitivne vzorce vodi v konec komada. Skladba ovčkice ponuja prav posebno izkušnjo temačnega vzdušja in hipnotičnega ponavljanja, ki poslušalce potopita v gost zvočni zid zasedbe. Skladba je uglasbena nočna mora, ki kriči po tem, da jo uporabijo v kakšnem trilerju ali grozljivki.

Komad davor dinozavor se predstavi s cvilečim uvodom, iz katerega nas popelje basovski groove, ki poganja komad v njegovo naslednjo fazo. Ritem sekcija ustvarja trdno podlago, na katero kitara nalaga vrsto disonantnih zvokov, preden preide v značilnejše pankovsko zaporedje akordov. Feedback in hrup sta neizbrisen del glasbenega izraza mal pre mal. Glasbeniki ponujajo muziko, ki izvira iz temačnih globin trpeče psihe, kljub zlovešči atmosferi albuma pa nikakor ne gre za zasedbo, ki bi se jemala preresno in bi samozadovoljno uživala v svojem »edgy« značaju. Na njeno humorno plat opozori tudi neizgovorljivo ime albuma, ki naj bi mu rekli kar EP.

Navkljub šestim skladbam bendov izdelek ustvari zavidljivo dinamiko. Uvodnima komadoma sledi dvojec sedé in banja luka, ki sta značilna predstavnika gotskega novega vala nekdanje Jugoslavije. Komad sedé z govorjenim vokalom in poudarkom na visokih kitarskih tonih ne bi bil napačen na kakšni izdaji Otrok socializma. Ta vajb se prenese tudi v komad banja luka, ki ga poganja značilna kitarska fraza, ponavljajoči se basovski groove pa celoto ohranja pred razpadom na neoprijemljive zvočne fragmente.

S skladbo oborožen z zobmi se album vrne v težje in morbidnejše vode z začetka plošče. Vesoljsko atmosferični sinti se zlijejo v zaključno eksplozijo hrupa, ki nam še vedno odmeva v ušesih, ko ga nadomesti zastrašujoči zven uvoda v komad sedmo nadstropje. Ta nas zagrabi s svojim sintovskim groovom in grozečo atmosfero, zapolnjeno z visokimi toni bas kitare, ki jo navdihujejo Joy Division. Gre za najbolj plesen komad albuma, ki je hkrati tudi najbolj lirično in zvočno dovršen. Ta gotska nojz koračnica v sedmo nadstropje zaključi debitantski izdelek mal pre mal in nas prepusti melanholičnemu vzdušju, ki ga je ustvaril album. Zasedba z intenzivnostjo igranja in srhljivostjo vokalov poskrbi, da ostanemo ujeti v temačno in napeto atmosfero plošče. Minimalistična besedila se v skladbah ponavljajo kot mantre, kar doprinese k občutku transa, ki nas prevzema skozi celoto.

Zasedba trenutno zagotovo spada med bolj vznemirljive na lokalni podtalni sceni, ker ji je temačni postpank osemdesetih let uspelo na zanimiv način prenesti na novo generacijo, željno melanholičnega glasbenega izraza. Kljub dobri izkušnji poslušanja albuma moramo poudariti, da je priporočljivo to muziko doživeti v živo. Skladbe takrat namreč zasijejo. Album je glede na godbo benda dobro zajel njegovo bistvo, predstavi nam mešanico temačnega postpanka in nojza, ki mestoma ponudi presenetljivo zapomljivo glasbeno doživetje. Plošča je psihično neprijetna stvaritev, na kateri najdemo zahtevnejšo muziko, a nas tako intrigira, da bi jo lahko poslušali še in še.