samozaložba, 2023

Žaromet pozornosti v današnji Tolpi bumov svetimo na slovenskega producenta Vida Topolovca, ki ustvarja pod imenom Mala roza muca. Njegov debitantski glasbeni izdelek, album Magma puding, je v marsikaterem pogledu nezmeren, pretiran in presežen. Vendar je tak po svojem bistvu oziroma ker tak hoče biti, zato je v svoji nezmernosti, pretiranosti in presežnosti natanko tisto, kar nam je na njem najbolj pri srcu.

Vse hitrejše in vse bolj intenzivno spreminjanje našega vsakdana povezujemo z osvoboditvijo tehnološkega razvoja v moderni družbi zadnjih dvesto let, s pojavitvijo interneta in novih medijev pa so ti procesi z viralnostjo doživeli še dodaten pospešek. Glasbo, ki deluje kot »kulturna logika« tega pospeška, mnogi imenujejo postinternetna – ne zato, ker bi bila nekako naknadna internetu, pač pa v smislu, da je njegov neposredni odraz. Trenutna dostopnost vse glasbe omogoča glasbenikom, da konstruirajo nikoli prej slišane zvočne kolaže, boj za viralnost pa jim prišepetuje vedno večjo intenzivnost, dokler se ta ne pretopi v neko estetiko. Razum je ostal nekje zadaj, ker je prepočasen; gibljemo se po polju iracionalnosti, telesnosti in afektov.

V ta slogovni okvir umeščamo album Magma puding, ki je zadolžen tako starejšim kot sodobnejšim tokovom elektronske glasbe. Njegova zaznavna paleta je izrazito sodobna, kar pa kljub temu pomeni, da ni starejša od petnajstih let. V ta časovni interval sodijo tudi zgledi Male roza muce – v modelni osnovi grobega in nasilnega zvočnega pristopa lahko prepoznamo abrazivne hiphop grobijane Death Grips, za svoje ostale idole pa avtor šteje Machine Girl, 100 gecs in Fire-Toolz. Z edinstvenim pristopom, ki je posledica geografske lokalnosti, in avtorsko vizijo pa Mala roza muca iz sebe naredi edinstveno ime, ki presega seštevek njegovih vplivov.

Če Vidov pristop primerjamo z Death Gripsi, nam v oko in uho pade očitna razlika: MC Ride svojo moško persono razgradi skozi njeno pretiravanje do te mere, da postane samodestruktivna, Mala roza muca pa jo razlasti že na začetku. Death Grips tako po videzu kot po glasbeni izvedbi izvajajo perverzijo možatosti, Mala roza muca pa že samo s svojim imenom, pa tudi s tehnološko podprto vokalno manipulacijo taktično dela na subverziji možatosti. Njegov razpon sega od growlanja preko veseliške dikcije kakšnih Čukov do nightcorovskega »kawaii« čivkanja – performativnost spola na albumu Magma puding bi si zagotovo zaslužila še podrobnejšo in obširnejšo razpravo. Na nekaj komadih vokalno krajino smiselno dopolni tudi umetnica pixel.bambi.

Vse to pa ne pomeni, kar sicer včasih vidimo kot posledico seciranja spolnosti, da je glasba albuma Magma puding sterilizirana. »Jel' to morje Adrijansko, / ki tak strašno valovi? / Ne, to pizdovje je ljubljansko, / ki na kurcih se besni,« se glasi izsek s komada mAmPmBVG vs Dominus Vobiscum ft. France Prešeren (Extended Version Deluxe), najlepšega palimpsesta Prešernovega Povodnega moža, kar smo jih zasledili. Topolovčeva besedila afirmirajo ljubezen in seksualnost, slednjo mestoma našopajo z afrodiziakom, nikoli pa ne zanemarijo svojega cilja – zabavati se. Kar zadeva tematsko jedro komadov z albuma, je to njihova največja odlika, saj zaobide samopolicijsko krivdo politične korektnosti, ne da bi kogarkoli užalil ali obravnaval na nespoštljiv način.

Magma puding je torej predvsem zabaven album. S pristopom, ki ga lahko na tej točki že kar imenujemo Ustanovacore, reproducira občutek čutne prevečnosti, ki ga doživlja telo v 21. stoletju. To doseže s pustolovsko svobodnimi melodijami, anksioznimi beati in močno teksturacijo, ki poslušalcem ne pusti veliko predaha, kar je posledica tudi mojstrskega masteringa studia Nox Mastering. Izstopajoče teksture po jakosti včasih presegajo celo tiste, ki jo slišimo pri Darli Smoking. Denimo skladba Črn sij je zvočno tako gosta, da drobni beati skorajda že simulirajo roj pod kožo gomazečih žužkov.

Večinoma pa album našo pozornost trdno drži v svojih nalakiranih krempljih, saj so njegovi komadi večinoma krajši od treh minut. Pri tem je treba omeniti izjemo, že omenjeno mAmPmBVG vs Dominus Vobiscum, ki predstavlja hardbassovski vrhunec albuma. Umeščen je na na klimaktične tri četrtine trajanja albuma, predstavlja pa spoj Ustanovinih dogodkov Piling in špasnosti Haloban – spoj Ljubljane in Maribora. Magma puding se zaveda svojega albumskega značaja in ga izkoristi.

Mala roza muca se torej lahko ponaša z izjemno močnim debijem, neke vrste križancem med body horrorjem in senzorično preobremenitvijo. V dialogu je tako z globalnimi glasbenimi akterji kot tudi z lokalno kulturno sceno in njenimi značilnostmi. Z nezadržanostjo pusti vtis, da je s svojo silovitostjo poslušalca pustil nekje za sabo, medtem ko mu zmiksani možgani curljajo iz ušes, fris pa ima zamrznjen v sijajen nasmešek. To je verjetno tudi etiologija »magma pudinga«.