SIGE, 2016

Prebivalci Seattla, tega severozahodnega kaotičnega velemesta, so že tako dolgo zbadani po tamkajšnjem slabem vremenu - verjetno še na račun kakih tekstov popularne kulture, kot je romantično-idealistični film Sleepless in Seattle -, da že skorajda ni več smešno. Zato bomo kaj hitro nehali govoriti o tem vremenskem vplivanju in se osredotočili na pomembnejše razlage, zakaj lahko celovito dodelane umetniške projekte poročenega dueta Mamiffer iz Seattla kategoriziramo kot močne glasbeno-izpovedne dokumente, ki jih naknadno bogati še tehnično-podkrepljena vizualna podoba.

A vendar - brez pretiravanja skušajmo povezati glasbo in ozadje njunega delovanja. Mamiffer sestavljata Faith Coloccia in Aaron Turner, ki pod imenom te zasedbe izdajata že 4 leta. Njuno skupno ustvarjanje zaznamuje tudi vodenje manjše založbe, poimenovane SIGE Records, katere ustanovitvena ideja je bila nadzor nad lastno glasbeno distribucijo, a se je pod njuno taktirko obarvala v izdajah alternativne ambientalne glasbe njunih znancev in tako pridobila tudi na veljavi v mednarodnih vodah. Plod te njune vpetosti v vplivno mrežo ljudi lahko zasledimo že s pregledom albumskih kolaborantov na današnji obravnavani izdaji The World Unseen, med katerimi najdemo producenta Randalla Dunna, violinista in komponista Eyvinda Kanga in pa nekdanjega člana zasedbe Earth Joa Prestona. Naštetim kolaborantom so skupne tendence po delu z recimo temu temačnejšo glasbo s koreninam v doom rocku v 90ih, zanimivo pa je tudi sodelovanje z drone-metal zasedbo Sunn O))). Njene vplivnosti sta se očitno navlekla tudi duo Mamiffer z minimalističnim pristopom in ezoterično dekonstrukcijo post-rocka in eksperimentalnega metala, ki jo izvajata s finesnim mešanjem dokaj klasične uporabe klavirja, nizko kakovostnih snemalnikov in terenskih posnetkov ter močno reverbane kitare. Skratka, s profesionaliziranim DIY pristopom, s katerim mešata eksperimentalno elektronsko glasbo in klasično glasbo, podprto s klavirjem in estetiko zborovskega petja.

Če sedaj postavimo album The World Unseen na piedestal, za razliko od svojih predhodnikov stoji nekako najbolj prizemljen. Odet je v črnino naslovne slike, ustvarjene s pepelom in svetlobo, ki zaznamuje inspirativno linijo albuma – soočanje z nemisljivim, lastnimi projekcijami in predelavo lastnih tegob ob pogrešanju bližnjih. Skladbe na albumu se v skoraj 50 minutnem trajanju pogosto zlivajo v njihova nadaljevanja, a je dokaj jasno ločen na dva dela: v prvi polovici albuma se po nežnem uvodu odvijejo tri vokalno podprte skladbe s poudarjenim osebnim, izpovednim kontekstom, ki mestoma odseva počasno gradnjo komadov; podobno žanrsko sorodnima ustvarjalkama Grouper in Julianni Barwick. Fionin opogumljeni vokal je sicer preveč melodičen, preveč »klasičen« in v tem smislu prelep za recenzentove pojme, v katerih nagovarja rimske boginje rojstva in svetlobe, h katerim kliče po moči zoperstavljanju izgubljenosti v individualnosti.

Drugi del albuma pa sloni na drugačni noti, v kateri se odvrtita pravzaprav le dve skladbi, v katerih so vokali sprva potisnjeni v ozadje in redkeje pridejo do izraza, v ospredju pa je elektronsko nezvočje in ambientalni noise, ki iz tega albumskega obrata ustvarja dejanski presežek. Prva skladba, The Domestication of Eve, je sestavljena iz treh delov, v katerih je končno moč čutiti težnjo po dekonstrukciji eksperimentalnega metala, a njegova epskost rezultira kvečjemu v odmevajočem in večglasnem petju, ob katerem se vrši kitarsko donenje in dolge basovske melodije.

Za zaključek je primerno povzeti: Mamiffer z novo ploščo nadaljuje s svojo vižo, eksperimentira pa predvsem z albumsko narativo, ki je tokrat jasnejša, razvidnejša in katere celota je bolj inspirirana s spomini iz mladostništva in zato morebiti ne izpade ravno tista izdaja, ki je v koraku s časom, ampak korak nazaj. Glede na to, da ne odstopata od svojega produkcijskega in distribucijskega načina, da Faith in Aaron sama ustvarjata albumske podobe in obenem ostajata celo gonili založbe, znotraj katere raziskujeta potenciale spajanja glasbenega in neglasbenega, ostajata relevantna akterja na področju alternativne glasbene umetnosti.

Igrali so v Velenju l. 2012: http://radiostudent.si/glasba/r%C5%A1-recenzija/mamiffer-menace-ruine

Nedavna recenzija kolaboracije z Danielom Menchejem: http://radiostudent.si/glasba/tolpa-bumov/daniel-menche-mamiffer-crater