Epitaph records, 2024

Mannequin Pussy je zasedba z imenom, ki je bolj preudarno in prepoznavno od njihovega zvoka. Letošnji album je nekakšna obletnica prvega studijskega albuma iz leta 2014. Seveda je bila zasedba takrat drugačna in s svojim hrupom in truščem veliko bolj usmerjena na guljenje dlesni in mletje zob. Toda od tega je minilo desetletje in prvotna postavitev dua se je sedaj razširila v štiričlansko družino, ki ob nedeljskih večerjah še vedno obuja pankovske in nojzerske korenine. Ob spremljavi čustveno gorečih vokalov zasedba večkrat celo naplavi prvine, ki spominjajo na goth ali screamo sceno. 

Ob omenjenih strujah se je v njihovi diskografiji počasi uveljavil tudi bolj popovski moment subtilnosti. Danes bi takšnemu agregatu žanrov najhitreje nalepili oznako indie rock. Veliko ljubiteljev in poznavalcev alternativne kulture se sicer mršči nad uporabo besede independent ali indie kot žanrsko oznako, kljub temu pa je dejstvo, da je v zadnjih denimo desetih letih izraz pravzaprav pridobil asociacijo specifičnega zvoka, ki je splošnemu poslušalstvu prepoznaven. I Got Heaven je le ena od poplave izdaj, ki se poigravajo z okviri mladega žanra.

Med temi je nova plošča morda na bolj »krvavi« strani. Od mehkega tkiva, v katerega grizejo besedila, do intenzivnega stopnjevanja skladb v katarzične refrene, Mannequin Pussy album odprejo na visoki noti. Prva skladba, po kateri je album tudi naslovljen, je neobičajno umeščena, a odlično napove različne odtenke albuma, ki stoji pred poslušalcem. V izrazu zna biti brutalna. Izraz spopada med občutki krivde in hrepenenjem po rasti se manifestira v dveh glasovih, ki sopihata eden čez drugega v navalu čustev, takšnim trenjem pa smo priča tudi v nadaljevanju albuma. Marisa Dabrice, glavna vokalistka, se preigrava s subtilnimi indie vokali, kot smo jih vajeni denimo od Phoebe Bridgers ali Clairo, a se pri njih le redko zadržuje dlje časa.

Večina skladb je tako v vokalnem kot inštrumentalnem nastopu najmočnejša, kadar si zasedba vzame čas za dosledno stopnjevanje napetosti, vse do tistega nevidnega preloma, v katerem padejo v lastne korenine. Iz nežnosti v tuljenje, pankovsko žaganje na kitare in paranje živčne energije. Jeza in kaos sta njihovo najljubše orodje za doseganje vrhunca kompozicij. Zanemariti pa ne gre tudi počasnejših sramežljivih odsekov, ki naslikajo prijetne kontraste in omogočajo, da je sporočilo albuma postavljeno na ogled. Gre namreč za bitko moči. Za boj, ki je izključno notranji in intimen, za osebni razvoj in rast v lastno moč. Opazni so preostanki čustev z drugega albuma Romantic, a so tudi ti rekontekstualizirani. Kot je vokalistka Debrice sama dejala v intervjuju za Vulture, je to prvi album, ki ni bil napisan pod vplivom razhoda ali zlomljenega srca. Gre za grajanje lastne samostojnosti, avtonomije in svobode v izbiranju obraza lastne ženskosti. Vrednota, ki jo je skupaj z Destroy Boys zasedba uglasbila tudi v novem singlu You Hear Yes kot izpovedne himne žensk.

Na plošči se tako večkrat zaletimo ob steno popolnega trušča, ki pa ni tam, da bi prikrila izpovedno stran. Skladba OK? OK! OK? OK! morda še najbolje prikaže to idejo iskanja nežnosti do sebe v skladbi, ki ne vsebuje niti »n-ja« od nežnega. Na ta način se Mannequin Pussy zelo podobno kot denimo zasedbe Big Ups, Bully in Gouge Away poigravajo z atmosfero.

Nasploh bi lahko odprli vprašanje, koliko lahko zasedba z dvema kitarama, bobni in basom sploh naredi novega. Seveda je vprašanje retorično, pa vendarle izpostavlja nekakšno utečenost zvoka, ki ga ponuja plata I Got Heaven. Poleg izstopajočega – beri – šokantnega imena, Mannequin Pussy k mizi le redko prinese kaj zelo inovativnega ali svežega. Bendov zvok ni izrazito drzen ali prepoznaven, s tem pa se zasedba tudi nekoliko skrije v morju indie rock, pank in emo mešanice.

S tem bi lahko odprli še eno vprašanje, ki je preveč filozofsko za recenzijo albuma, a ga na kratko preletimo. Koliko zares štetje inovativnost? V današnji fragmentiranosti žanrov, računalniškem spominu in premiku platform ekonomije glasbe je biti izviren, radikalen in revolucionaren, zahtevno naročilo. Konec dneva pa so najljubši albumi povprečnega poslušalca tisti, ki niso najbolj preudarni za sceno, temveč za samega posameznika. Tisti, ki v svojem tonu prebodejo dušo in ji odprejo prostor, v katerem lahko diha brez okov telesa.

Mestoma je v prvi polovici albuma vse nekoliko prežvečeno in dolgočasno. Tako skladba I Don't Know You kot komad Nothing Like delujeta tuja in brez kakršnega koli življenja. Album I Got Heaven je ne glede na to nedvomno poln strasti in je v prikazovanju tega tudi odličen. Njegov center je v mesu, v surovosti človeškega čustva in zasedba to jasno prikaže s kitarami in vokali, ki ugriznejo v mehko tkivo, medtem ko distorzirani bas Colinsa Regisforda poglablja zvok kot razlivajočo se kri. Tako inštrumentalna kot vokalna izvedba razpirata večplastnost in kompleksnost nekaterih aranžmajev, prav ti pa nastavijo zrcalo vihravemu neskladju romantike in nasilja, duhovne ljubezni in telesnega hrepenenja.

Mannequin Pussy že leta dokazujejo, da so popolnoma všečna zasedba. Kar je na novi plošči njihov največji neuspeh, je tudi stvar njihove kolektivne psihe. Infantilen odnos do lastnih čustev jih pogosto pušča v domeni površnega in neraziskanega. Zaradi tega se na albumu nakopiči določena kaotičnost, ki je lahko prav toliko konstruktivna kot je destruktivna. V štirinajstih letih obstoja zasedbe smo bili priča le enemu EP-ju. Z nekaj dodatne zrelosti in bolj strogim izborom komadov bi lahko bil I Got Heaven namesto le dober album, odličen EP.