Tresor Records, 2018

Če smo v zadnjih nekaj letih na momente že kar utrujajoče razglabljali o stagnaciji techna, a so nas tu in tam vendarle presenetili redki posamezniki, je v tem trenutku zaznati bolj sveže pristope k technu predvsem na strani mlajših generacij, ki se izražajo z inovativnejšo rabo tega glasbenega jezika. Precej ironično, a hkrati razumljivo se od tradicije najtežje cepita obliki žanra iz rodnega Detroita in na trenutke že kar naporno zasanjanega Berlina, medtem ko ustaljene zvočne okvirje najbolj učinkovito prebijajo v smislu glasbenih žanrov manj determinirana geografska območja, med katera poleg melanholične Skandinavije z lahkoto uvrščamo tudi Veliko Britanijo. Med drugim smo v preteklih Tolpah bumov že izpostavili produkcijsko izvirnost denimo JK Flesha, Blawana, Containerja, Pariaha in celo dedka Surgeona. No, danes na ta spisek dodajamo Manveerja Dheenso, ki je pod psevdonimom Manni Dee pri založbi Tresor Records pred kratkim izdal svoj prvenec, naslovljen The Residue.

Manveer morda ni tako visoko profiliran posameznik kot vrsta ostalih omenjenih, a se s svojimi divjimi in eklektičnimi DJ nastopi počasi uveljavlja kot viden nastopajoči na plesiščih, z digitalnimi in analognimi zapisi pa tudi kot ustvarjalec avtorskih produkcij. S temi se sicer pojavlja redkeje, tudi pod še manj znanim psevdonimom Naunces, ki mu služi kot zvočni kanal za močneje meditativne in atmosferiče glasbene izdelke oziroma za izražanje in brušenje predvsem svojih sposobnosti zvočnega dizajna. Nasprotno je projekt Manni Dee do danes služil agresivnejšim, industrialnim izdajam, ki so svoje mesto našle na založbah, kot so Black Sun Records, Leyla Records in nenazadnje tudi Perc Trax. Ritmično dinamičen, teksturno dodelan, atmosferično umazan in hektično mehaničen Manni Dee z novo ploščo The Residue predvsem išče ravnovesje med svojo svetlo oziroma temno platjo in zdi se, da je nova plošča pravzaprav nadvse uspešno zlitje avtorjevih dveh idejno povsem nasprotnih si projektov.

V raziskovanju možnosti prostora, dinamike in zvočnega dizajna je rezultat globoko atmosferična poslušalska izkušnja, polna tesnobnega nelagodja. Komad Vicarious Living nas navdaja z zasanjano melanholijo, občutkom nezadostnosti po divji noči, medtem ko se v prvem soju sončnih žarkov izgubljamo na poti od rejva proti domu. Kot tipičen uvod in zaključek albuma služita štikla In Communal Solitude  in Submit. Breathe. V uvodu nas Manni Dee postavi v klavstrofobično teksturno komoro, ki nas pripravi na nadaljevanje, ob zaključku pa nas porine v pomirjeno stanje ravnodušja. Oboje doseže z rabo izredno širokega zvočnega prostora, polnega tokrat celo prijetno melanholičnih melodij. V precej predvidljivem, a vseeno dinamičnem zvočnem sosledju se na plošči pojavijo še komadi s prevladujočimi vokalnimi elementi in razbitimi ritmi, s poudarkom na tolkalskih elementih, vrhunec pa gotovo dosežemo s komadom Paroxysm. Ta zveni v temačni uniformnosti 4 x 4 ritma s subtilno acid basovsko linijo, naslonjeno na distorzirane vokale, ki spomnijo na Regisove poskuse v komadu Whitehouse.

Za razgibanost plošče Manni Dee doda tudi dva vokalno osredotočena štikla. At Mercy Of The Muse nas v svojem post punkovskem političnem narativu spomni na sodelovanje Shackeltona in Vengence Tenfolda ali pa na distopičnega Broken English Cluba, komad pa zaradi dinamične teksturne slojenosti kljub dolgim sedmim minutam ostaja izredno zanimiv. Morda še zanimivejši je komad Eye Of Shepherdess, ki na dronovsko atmosfero nalaga kompleksno fragmentirane in tesnobne vokalne krike. S preostalimi komadi Manni Dee išče prej omenjeno ravnovesje med točkami skrajnosti – zato je v teh segmentih še najbolj sredinski, a mu kljub temu ne umanjka celovit pristop, pozornost pa v teh delih najmočneje pritegnejo ritmične variacije.

S svojim širokim zvočnim razponom dolgometražec The Residue priča o presenetljivi producentski zrelosti Mannija Deeja. Ne otresa se otoških vplivov, zakaj pa bi se jih? Namesto tega jih črpa iz kar se da širokega zvočnega spektra in jih na svojem prvencu aranžira v osmišljeno celoto inovativnih in raznolikih pristopov k produkciji. Če album ne bi zvenel tako dobro, bi mu lahko očitali sindrom albumskega egotripa, pa mu ga tokrat preprosto ne moremo.