Map and the Territory x African Ghost Valley: World:Model // Alien Ruins

Map and the Territory x African Ghost Valley: World:Model // Alien Ruins

Recenzija izdelka
13. 3. 2020 - 19.00

Natural Sciences, 2020

 

V tokratni oddaji Tolpa Bumov bomo poslušali album oziroma deljeno ploščo dveh projektov, ki je februarja letos izšla pri založbi Natural Sciences. V ekspediciji po nikogaršnjem ozemlju se prek naših čutil v prvem delu izdelka World:Model znajdemo podvrženi sterilnemu elektronskemu minimalizmu švedskega multimedijskega umetnika Eera Pulkkinena oziroma njegovega umetniškega aliasa Map and The Territory, v drugem delu Alien Ruins pa zvočni okupaciji evropsko-kanadskega dua African Ghost Valley. Z vidika zgolj formata je album razdeljen na dva kontrastna si pola, ki bi lahko funkcionirala tudi kot samostojni glasbeni izdaji, a vendar deluje, kot da moramo v tem transparentnem delu, za katerega je ključen ravno prelom med prispevkoma dveh glasbenih projektov, bistvo njegovih sestavnih delov iskati v celoti, preko katere se sploh lahko vzpostavlja.

Če govorimo o avtonomni glasbi - torej tisti variaciji glasbene produkcije, ki je reprodukcija same oblike življenja, lahko za zgled vzamemo tudi linijo, po kateri se orientira delo World:Model, torej linijo prvih štirih komadov na plati. V naslovnem komadu, nekakšnem izčiščenem konglomeratskem hitiču z albuma, je namreč očitno prisotna nekakšna kritiška baudrillardovska parola: »The map is not the territory. All the models are wrong. The wall is not a thing.« A najprej se nam postavi neizbežno vprašanje o tem, kakšna sploh je relacija med produkcijo eksperimentalne ambientalne elektronske glasbe in močjo strukturne družbene hegemonije. Odpor do slednje je v tem primeru uperjen proti iluzorni kartografski reprodukciji ponazoritve ozemlja, ki naj bi bilo skladno s stvarnostjo. Vendar na imanenco moči glasbe pozabljamo, ker jo ignoriramo ravno s tistimi abstraktnimi silami, s katerimi jo čutimo. Zato ozemlje tu ni mišljeno le kot očiten političen konstrukt, temveč tudi kot celotno senzorično življenje, ki ga glasba strukturira, torej tisto življenje, ki se na primer kot napetost ali tesnoba preplavljajočega ambienta materializira in zapiše v naši telesni izkušnji, torej tisti izkušnji, preko katere pasivno ali aktivno sodelujemo v šumenju zvoka.

Da pa je ambient oziroma prostor, v katerem glasba odigra svojo vlogo, lahko produkt avtonomne glasbene produkcije, ki omogoča aktivno sodelovanje poslušalca, se mora ta vedno zoperstavljati dominantnim strukturam. Torej je kot pogoj avtonomne glasbe pomembna ravno produkcija in ne raba oziroma konsumpcija te glasbe, saj tudi sama raba terja pozornost poslušalca in je v tem smislu venomer aktivna oziroma produktivna, ker bodisi reproducira moč prevladujoče ideologije ali goji nove načine zaznavanja, ki sežejo onkraj teh iluzornih meja. Takšna glasba torej vselej služi kot intervencija v produkcijo prostora in tako postane tekmec vseh ostalih vzporednih procesov, ki ga določajo. Če to strnemo z besedami glasbenega teoretika Matthewa Scotta McGarveyja, je estetska produkcija lahko revolucionarna, dokler se ne omeji na prostore, v katerih je uradno dovoljena.

Iz tega sledi, da je dober primer avtonomije v glasbi tudi dvojec African Ghost Valley. Za člana tega dueta zvok predstavlja raziskovanje še nedefiniranih območij, zato se pred začetkom skupnega projekta sploh nista poznala, želela sta namreč ustvarjati neomejeno, kot v nekakšni svobodni kreativni coni, na katero ne vplivajo zunanji dejavniki. Prostor, ki jima omogoča izražanje v obliki neomejenega preigravanja s terenskimi posnetki, surovimi materiali, efekti, raznimi sempli, inštrumenti in spontanimi raziskovalnimi načini izražanja, sta našla v podzemnem studiu, imenovanem Black Bunker Studio. Raziskujeta razsežnost zvoka, ki se skriva v surovih materialih in se kot tak prek intuicije, vključno z nesrečami in slučaji, manifestira kot pripoved, ki je tako večplastna, da nas tudi po večkratnem poslušanju zadeva občutek, da ne gre za isti izdelek. Zares ne gre za muziko, ki bi polnila prostor, temveč za muziko, ki prostor gradi, zahteva določeno mero poslušalčeve pozornosti in strukturira nove načine senzoričnega zaznavanja.

Na prvi vtis morda album deluje, kot da omogoča neskončno število permutacij, komadi bi lahko delovali tudi v drugačnem vrstnem redu, a vendar so skladbe, ki jih na začetku prispeva Map and The Territory, namerno nekoliko striktno formalistične, da bi se album v nadaljevanju lahko dekonstruiral, osvobodil okov forme in prevzel nove vsebine, potem ko se forma izkaže za lažno. Sicer bi se ta razlila skupaj z vsebino, a bi se s tem spremenilo osnovno vodilo - očitno zavračanje ideoloških ponazoritev metaforičnih in praktičnih zemljevidov, ki predhajajo resnično ozemlje. Prelomni komad Heuonz v tej liniji vsebuje nekoliko ironičen vokalni vložek »A fortress is what keeps people safe inside«. Morda je sporočilnost dela, ki ga prosto prevajamo kot Tujerodne ruševine, ravno v tem, da v nasičenosti zvokov, ki tokrat dopuščajo tudi bolj atmosferske ritualistične ekstrakte, odpira prehod, ki nas vabi vstopiti v kontakt s tistim stvarnim okoljem, ki mora prenehati obstajati zgolj kot monumentalna formalistična abstrakcija. Zahteva novo, avtonomno vsebino!

 

Leto izdaje: 
Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.