Hubro, 2024

Norveška in Skandinavija nasploh sta že od nekdaj znani po sceni proste in improvizirane muzike. Vzemimo za primer Fire! Orchestra in njihov milje ustvarjalcev v različnih formacijah. Iz prav taiste scene kot podmladek izhaja trio Moskus. Za album Barefoot in Bryophyte je moči združil z Mari Kvien Brunvoll in Steinom Urheimom tako, da so člani zasedbe dodatno razvili in posneli skladbe, ki sta jih spisala Kvien Brunvoll in Urheim.

Muzika na albumu je zastavljena zelo široko. Vključuje vplive skandinavske folk pesmi, ki mestoma s svojo modalno harmonijo spominja na dela švedskega pianista Jana Johanssona. Poleg malodane tradicionalnih napevov pa seže zasedba še dlje. Vključi značilnosti afrobeata, ki ga lahko zaznamo v skladbi Agadeda in ki atmosferično zagotovo sodi na festival Druga godba. Pravzaprav lahko potegnemo precej jasno vzporednico denimo z opusom zasedbe Kokoroko, morda celo natančneje s skladbo Abusey Junction. 

Z naslovno skladbo, torej Barefoot in Bryophyte, glasbeniki z uporabo flavt in nenehnega pulza album obrnejo popolnoma v drugo smer, v vzdušje oziroma zvok, ki se običajno vrti v ozadju kakšnih neošamanskih obredov. Predstavljamo si, kako s potetoviranimi Izraelci z dreadi v laseh pijemo mangov sok nekje v Goi, v baru pod palmami, ki se imenuje Shanti Lounge. Precej nagnusno, toda neizogibno. To podobo smo želeli vzbuditi predvsem zato, da osvetlimo prevpraševanje izhodišča zasedbe, ki se je lotila tako zaznamovanega in malodane klišejskega zvoka. Seveda je to zgolj ena skladba na albumu in nikakor ne zveni plehko, vendarle pa vzbuja določene asociacije, ki jih običajno ne bi povezali z razmontiranim in razgaljenim svetom improvizirane muzike. Glede na pripis k albumu lahko presodimo, da ustvarjalci načeloma niso tiste vrste osebe, ki bi stvari preprosto prepustile naključju, zato recenzentu veliko zagonetko predstavlja motivacija oziroma izhodišče za uporabo takšnega zvočnega materiala. 

Da pa se ne zataknemo zgolj pri eni skladbi, pojdimo še malo naprej. Z izjemo skladb Barefoot in Bryophyte, Agedada in Yellow Flower album zveni večinoma zelo blago in skrivnostno, kot je to pravzaprav pogosto pri ustvarjalcih, ki izhajajo iz institucionalne jazzovske tradicije in zajadrajo v ljudsko muziko. Gre za očiten trenutek iskanja korenin zavoljo ohranjanja identitete ob sodelovanju v muziki, ki je kljub eksperimentalni, avantgardistični in progresivni formi v svojem bistvu še vedno izjemno tradicionalna. To iskanje korenin je diskrepanca med poslušanjem izvornega materiala jazzovske glasbe v družbenozgodovinskem kontekstu afroameriške skupnosti skozi prizmo privilegija norveškega glasbenika. 

Ko smo že omenili Yellow Flower, lahko izpostavimo, da je to morda še najbolj koncizen komad, ki povzema evropejskost njihovega izraza. Gre za eksplozivne prostoimprovizirane trenutke, prepredene z milozvočnimi melodijami, ki zvenijo, kot da prihajajo izpod prstov Berta Dockxa. Glasbenikom nikakor ne moremo očitati, da se muzike lotevajo površno. Prav nasprotno, kompozicije so dovršene in predvsem izjemno čutne in lepe. 

Tudi polemičnosti materiala na albumu ne želimo izpostaviti kot nujno slabo stvar. Odpira namreč vprašanja o legitimnosti izhodiščne pozicije ustvarjalca in nas sili, da sami pri sebi ovrednotimo avtentičnost glasbenega izraza zasedbe. Album je dober, toda ali bi bil še vedno dober, če bi ga postavili onkraj konteksta norveškega glasbeno-industrijskega aparata? Kdo ima dovolj finančnega in socialno-kapitalskega zaledja, da si lahko privošči ekskurze v glasbe sveta brez posledic in z asom v rokavu, ki vpije umetniška svoboda?