Deewee, 2025

Marie Davidson je za nekatere morda novo ime, a v podzemnih krogih postklubske in avantelektronske scene je od svojega četrtega studijskega albuma Working Class Woman pridobila sloves vsestranske ustvarjalke, ki s prodornim zvokom in provokativnimi sarkastičnimi besedili obravnava probleme sodobne družbe. Francosko-kanadska multidisciplinarna umetnica iz Québeca, v enaki meri producentka, performerka in konceptualna premišljevalka, že dolgo deluje na presečišču zvoka, identitete in satire. Njen najnovejši album, City of Clowns, izdan konec februarja pri založbi Deewee, ki jo vodi belgijski kolektiv Soulwax, je čudaški, razmišljujoč in grozeče samozavesten izdelek.

Z albumom Davidson predstavlja ostro, satirično in zvočno drzno delo, ki glasbenico predstavlja kot močan in izviren glas v rastočem valu družbeno-kritičnih elektronskih umetnikov. Album je gostoplasten, distopičen zvočni esej, zbirka bleščečih se in ostrih skladb, ki zasmehujejo, žalujejo in meditirajo o absurdnosti sistemov, skozi katere se dnevno prebijamo.

Tako kot sta Charlotte Adigéry in Bolis Pupul na albumu Topical Dancer, ki je leta 2022 izšel pri založbi Deewee, govorila o mizoginiji in rasizmu ter kulturni apropriaciji in postkolonializmu, tako Davidson plesišča ne uporablja le kot mesta sproščanja, temveč tudi kot mesto kritike. Medtem ko je Topical Dancer v svoji satiri skoraj komičen, je City of Clowns preudarnejši, bolj teatralen in bolj performativen. Zvok je neposreden, kovinski in utripa s strahom ter grožnjo družbenega zloma.

Čeprav je City of Clowns zvočno nekoliko domačen, izstopa po sposobnosti glasbenice, da v eni sami skladbi zgradi cel koncept. Ritmi zajokajo in se spreminjajo, pogosto se razkrojijo prav takrat, ko jih začnemo razumeti – kot birokratski jezik, kot diskurz družbenih medijev, kot iluzija stabilnosti, ki nas poganja naprej. Prvi singel in drugi komad na albumu, Demolition, je temačen electro banger, ki kritizira tehnološka podjetja zaradi izkoriščanja naših osebnih podatkov. Komad z utripajočim in udarnim ritmom združuje družbeni komentar z izrazito temačnim plesnim vzdušjem. Kot celota je album tudi odmev knjige ameriške avtorice Shoshane Zuboff, The Age of Surveillance Capitalism, ki predstavlja osrednji navdih za konceptualno narativo albuma. Davidson se vsebinsko navezuje na pridobivanje podatkov, predvideno vedenje in algoritemski nadzor, teorijo pa z razorožujočo lahkoto vpleta v ritem. »Vse poti vodijo v pekel, vse poti vodijo k meni,« Davidson poje z glasom, ki zveni kot ustvarjen z umetno inteligenco, a je nedvomno človeški.

Komad Sexy Clown je mehanična in nalezljiva ritmična oda rutini, performativnosti in čustveni izčrpanosti. Delo, vloge spolov in kulturna odtujenost so teme, h katerim se Davidson s sarkastičnim tonom vedno znova vrača. Podobno kot skladba Mum Does the Washing, naslov nedavnega EP-ja in singla Joshue Idehena, ki v besedilu ob lahkotnem ritmu housa izpostavlja nevidno delo skrbi in materinstva. Z analogijo matere, ki pere perilo, pojasnjuje ideologije sveta. Tudi ustvarjanje Davidson je globoko zasidrano v domačem in vsakdanjem, ki ju s postavljanjem v širši kontekst življenja v sodobni družbi spretno preobrne na glavo in prikaže v vsej njuni absurdni veličini.

City of Clowns s coldwavovskimi sintetizatorji, mehanskimi bobnarskimi vzorci in noirovsko obarvanim vzdušjem naravnost iz distopičnega nočnega kluba v sedanjost prinaša močan vpliv prepoznavnega zvoka detroitskega techna osemdesetih let. Splošna glasbena paleta albuma je globoko zasidrana v zapuščini elektronske glasbe kot upora. Techno, electroclash, minimal synth in industrial se na albumu srečajo z glitchem in artpopom. Davidson združuje sintetične glasove, vzorčen smeh, terenske posnetke in nazobčane bobnarske linije v eksplozivne aranžmaje, ki se zdijo skoreografirani, pa vendarle na robu propada. Na albumu vznika soočenje kot tudi trenutki humorja in lepote, ki so razdrobljeni, a premišljeni. Glas, pogosto obdelan ali vzorčen v mehanične mantre služi manj kot pripovedno vodilo in bolj kot udarna tekstura, ki odmeva, se norčuje, in s ponavljanjem lomi pomen. Uporaba jezika ter preklapljanje med angleščino, francoščino in moduliranim nesmislom izraža tekoče, pogosto porušeno preklapljanje kod, ki ga od nas zahteva sodobno življenje.

Sredino albuma zaznamuje Fun Times, še ena kovinsko odmevajoča in basovsko težka skladba, ki jo otvori zastrašujoči glas Davidson z recitacijo sloganov kot obrednih zakramentov, citiramo: »Čas se nikoli ne vrne, kar si izbereš, lahko tudi izgubiš ...« Album City of Clowns je kot dokument natanko zdajšnjega zgodovinskega trenutka, ko je vse ekstra performativno in smo vsi izčrpani, a nekako vendarle še najdemo čas za nasprotovanje, pa tudi če zgolj v tem, kako se kolektivno gibamo v ritmu. To nikakor ni udobna glasba, to je soočenje, preoblečeno v klubski večer, radostno žalovanje, kričanje v zvočno izolirani sobi.