Room40, 2013

S P.A. / Hardlove se spuščamo skozi ostre ovinke nove glasbe Marine Rosenfeld, avtorice, ki smo jo lani v okviru preddogodkov festivala Sonica slišali tudi v Ljubljani. V Kinu Šiška je nastopila s konceptom Teenage Lontano, zanimivo predelavo, ki Ligetijev Lontano prestavlja v čas mp3 playerjev in sodobne akuzmatike. Prav tako pa ima tudi plošča današnje Tolpe bumov izvorni konceptualni twist v enem od podobnih avtoričinih projektov – v projektu P. A., v katerem je Rosenfeldova zvočne ambiente ogromnih zaprtih prostorov manipulirala tako, da je vanje skozi posebno ozvočenje velikih siren in subov spuščala terenski zvok, s čimer je dosegla nenavadne učinke prostorske akustike tudi preko dodanih elementov glasu in svoje široke elektroakustične zvočne palete.

In ko se je Rosenfeldova bodla z idejo diskografskega zaznamka, si je očitno zaželela nenavadne igre. K sodelovanju je v zares čudno kombinacijo povabila Warrior Queen – prodorno dancehall pevko, najbolj poznano po delu pri projektu The Bug s Kevinom Martinom; že v zasnovi pa je v izvedbi P.A. sodelovala tudi med Berlinom in Marininim New Yorkom nastanjena korejska čelistka Okyung Lee, sicer poznana s scene Downtowna, kjer si je ustvarila ime prepoznavne virtuozne glasbenice s pretanjenim smislom za improvizacijo in prebijanje tehničnega momenta.

Prav zato je P. A. / Hard Love tako zelo izzivalna plošča. Združevanje med seboj po neki generični obliki nezdružljivih elementov jo dela nič manj kot paradoksno. Med prav dobesedno globokimi ambientalnimi pasažami polnimi detajla se iz ritmičnih mikrovzorcev glitcha in prostranstev terenskega basa - kar tako, kar naenkrat - pojavi jamajška MC v prav nič kompromitirani - poznani maniri; včasih z bolj izrazitim ritmičnim in basovskim okostjem, vendar pa večino časa kar na suho oziroma tako, da razlika med potencialno digitalno tišino in ambientalno posteljico plošče vznikne brez pobude, brez prisiljene akcije nad poslušalcem. Pravzaprav je ta razlika, ki vznikne prav - ukinitev razlike, je neposredovano iztrganje mesta zvoka. V detajlu raznorodnih stilskih premis pa je to tudi iztrganje mesta glasbe, kot je tudi izvorni koncept Rosenfeldove - prestavljal, poustvarjal, preustvarjal in poneverjal akustični ambient.

Podobno se pravzaprav zgodi tudi s čelom Okyung Lee, vendar pa glede na zelo različne stilske kazalce ta druga inkorporacija izpade ravno obratno. Idiosinkratičen input Korejke, tako zelo značilen, da naj bi bil nezgrešljiv – je zakopan tako globoko oziroma je tako široko razplasten po površini, da ga je redko zares prepoznati. Tudi premise te druge zvočnosti, tega drugega mesta so tukaj razveljavljene. Rosenfeldova jih kratko malo prestavi.

Zato je P. A. / Hard Love tako mejna in tako nesmiselna plošča. Smisel ponavadi iščemo, kjer smo ga vajeni, in največrat nam njegovo premeščanje ne ustreza. Vprašanje tu je - ali gesta, ki nam kaže mesto nečesa, te zataknjene koordinate, in ki nam obenem kaže to isto nekje drugje – ali nam ta gesta kaj pomeni? Ali ima smisel? Odgovor bo, spet seveda „po - navadi“, največkrat kar ne. Vendar pa. Nova plošča Marine Rosenfeld je pronicljiva ravno po svoji podzemeljski nelogičnosti in kljub temu da bomo z njo verjetno imeli težave vsi, nam tu ostaja občutek, da gre za nujen korak, za nujen rezultat raziskovanja – da gre za nujen smerokaz.