Alive Records, 2017

Mark Porkchop Holder je bil med letoma 2004 in 2006 član zasedbe Black Diamond Heavies, skupine minimalističnega, žagajočega, zapacanega rocka. Trenutno z rock'n'roll boben-bas duom igra blues, Death and Blues pa je njegova druga plošča v krajšem obdobju.

Zelo veliko o njej pove Holderjeva izjava ob izidu. Blues je glasba za revne in revni so blizu smrti. Preprosta izjava, v stilu glasbe na albumu, kot taka pa je tudi težka in polna destiliranega spoznanja. Death and the Blues je blues naravnost iz depresije, ki ni stilizirana, gojena in pakirana po merilih množične kulture. Gre za glasbo, izrazito vezano na afroameriško kulturo, ki jo igra pripadnik tako imenovanega white trash miljeja. Ki podira stereotipe, mestoma tudi eksplicitno tekstovno, ko besni nad sovraštvom, ki ga ljudje nosijo v sebi. Kot kulturni fenomen jo je zanimivo vključiti v debato o muziki deprivilegiranih. Blues je vsaj do neke mere predvidljiv, dostopen in formulaičen, vpije iz socialnega dna, vendar je manj vključen v razpravo od nekaterih trendovskih žanrov. Vendar lahko v njem v nič manjši meri beremo nek odnos, življenjski nazor, sledi ideologije. Eden od razlogov za neprisotnost bluesa v sodobnih debatah pa je najbrž tudi dejstvo, da je redkokateri blues tako sodobno zveneč, tako zvezan z našim časom, kot je Holderjev.

Komadi na albumu so hitrega tempa, čuhapuha neutrudno drvi skozi celo ploščo. K temu ključno prispevata basist Travis Kilgore in bobnar Doug Bales, ki nabijata debele, mastne, brezkompromisne beate v distorzirani in nekoliko šumeči zvočni sliki. Holder je kitarski talent, ki pleše jeklene solaže in jih razvleče po ozadju kot večkrat prežvečene čigumije v raznorazne izvirne packe. To mu uspeva seveda tudi s tehnikami igranja slide kitare, ki nosi potencial grobosti, obenem pa na grobem ozadju omogoča pretanjene izraze. Na prvi ozir preproste kompozicije ob žanrski pretočnosti in surovi produkciji dobivajo nove in nove plasti. Blagi šum skladb odpira možnosti slušne interpretacije, trki ritmov pa so male mine, razporejene po posnetem materialu, ki ves čas pokljajo v ušesih.

Na globinsko zvočno izkušnjo se usedajo klasične bluesovske teme: beda, negativni junaki, trpka življenjska spoznanja, težko delo. Na začetku smo omenili preprosto izjavo, ki pa s sabo nosi težo. Tudi v primeru besedil preprostost, nestiliziranost kot pri vsaki z občutkom narejeni muziki žanra dobivata težo, budi se občutek avtentičnosti. To se dogaja na ozadju zgoščenega, vrtinčastega, neutrudnega igranja, brezkompromisno zablodelega v duševnih stranpotjih, znotraj katerih pa vendarle trga nek načelen in proživljenjski odnos do sveta. O Porkchopovi zasidranosti in ponotranjenosti tradicije pričajo tudi posrečeno izbrane in zaigrane priredbe bluesovskih klasikov. Sad Days, Lonely Nights šefa južnjaške revščine in depresije Juniorja Kimbrougha, Nobody Wants to Cry, ljudsko-filozofska pesem Alberta Kinga, ter pesem o Billyju The Kidu. S tradicijo kajpak mislimo na neke nazorske igre, implicirane predstave o svetu, odnos do bolečine in njene prezentacije zunanjemu svetu. To tradicijo Holder sodobi z značilnostma našega časa: hrupom in hitrostjo. Skozi njegovo glasbo nam je dostopen prisluh v prepletenost, zapletenost, vztrajanje in spreminjanje načinov življenja.

Tovrsten, v tradiciji zakoreninjen, a vendarle razvijajoči se blues je muzika, neprimerna za naš čas. Kot razvijajoča se tradicija je takšna, ki ni apropriirana, kot tradicija opozarja na to, da okoliščine, iz katerih je vzniknil blues, niso izginile, čeprav so se preoblikovale. Revščina, kulturna opustošenost nekaterih območij ruralne in malomestne Amerike, ki težko pridejo do glasu, zaradi česar se slednji zadržuje in nabira grenkobo, po tem pa Trump nenadoma nastopi kot popolno presenečenje. To mesto znotraj demografskega spektra ZDA danes v veliki meri zasedajo belci in dejstvo, da za – vsekakor antirasističen – izraz to mesto lahko privzame obliko suženjske glasbe, priča o vsej kompleksnosti položaja. Obstajajo betonski geti in obstajajo geti odprtih polj. Na Death and the Blues prej odmevajo glasovi slednjega, in to v neki suvereni, samozavestni ter na nekakšen način dostojanstveni obliki, kot kulturni artefakt, ki mu je smiselno in s poslušalskega vidika hvaležno prisluhniti. Redko slišan razčefuk ...