AD 93, 2024

Trije EP-ji in nekaj posamično izdanih komadov so v zadnjih letih napovedovali dolgometražni prvenec angleške kantavtorice Marthe Skye Murphy, ki je v koprodukciji z Ethanom P. Flynnom in pod okriljem londonske AD 93 izšel junija letos. Na plošči z naslovom Um je umetnica izkristalizirala in izpopolnila izviren glasbeni izraz, ki se je vztrajno kalil na predhodnih izdelkih. Debitantski album je tako produkcijsko kot aranžmajsko izredno dovršen in na trenutke spomni na izdaje Kate Bush in Julie Holter. Na njem se sliši avtoričina umetniška zrelost in, kot kaže, se je na ploščo Um izplačalo počakati. 

Album otvori kratek, niti minuto dolg komad First Day, ki z gmoto disonantnih zvokov začne zgodbo o pričakovanju nepričakovanega, kar sledi v nadaljevanju. Besedilo sestoji zgolj iz besede commence oziroma začeti. Zadnji komad z naslovom Forgive album zaključi z glasbeničinim odrezavim stavkom that's enough, ki v prevodu pomeni dovolj je. S tem Murphy navidezno uokviri album, ga omeji, toda znotraj njega pušča neskončno izraznih možnosti, ki se pretakajo na presečiščih art in chamber popa z elementi eksperimentiranja, ambientale, folka ter dronovskih in terenskih posnetkov. Ti so nastajali na različnih koncih sveta, med njimi na Novi Zelandiji, v New Yorku in Walesu. K možnosti geografske raznolikosti terenskih posnetkov sta izrazito pripomogla dva gostujoča glasbenika na plošči, Roy Montgomery in Claire Rousay. 

Novozelandski kitarist Roy Montgomery je z vokalom in skorajda samoumevno tudi s svojo kitaro sodeloval pri skladbi Need. Druga skladba albuma se iz uvodnega komada razblini v nežen dialog klavirja in vokala, nato pa preide v dolg, skoraj linearno zgrajen crescendo in nas posrka v temačne atmosfere in nasičena občutja, ki na albumu izžarevajo večkrat. Komad Need je dober primer tega, kar poslušamo na celotni plošči. Album Um se razteza od preprostih intimnih in tihih melodij do kompleksnih sozvočij in katarzičnih eksplozij zvoka, ki vzniknejo iz plastenja raznolikih glasbenih tekstur. Še posebej pritegnejo deli orkestralne gradacije in deli, v katerih je muzika podprta z izrazitimi ritmičnimi vzorci v tolkalih.

Tudi lirika albuma išče inspiracije v oddaljenih si tematikah, denimo v starorimskem mučenju z zavezovanjem rok in v manipulativnih načinih delovanja kazinojev. Hkrati je plošča prežeta z osebnoizpovednimi besedili, ki izražajo občutke hrepenenja in izgubljenih spominov. Album na stežaj odpira vrata, skozi katera lahko vstopimo v notranji svet glasbenice. Niti vokalna slika plošče pravzaprav ni nič manj barvita od tekstov in inštrumentalnega dela. Martha Skye Murphy ni izobražena pevka, kar je lahko na nek način tudi njena velika prednost. Svoj vokal si namreč upa potisniti do njegovih skrajnih mej in ga neustrašno uporabljati, pa naj bo to v obliki nežnega šepeta, opernega petja, pogumnih glissandov, distentnega vokala ali mrmranja. 

Že leta 2005, pri devetih letih, je Martha Skye Murphy zapela na podlago Hillcoatovega vesterna, za katerega je scenarij napisal avstralski glasbenik Nick Cave in ga skupaj z Warrenom Ellisom tudi uglasbil. Oba sta z Martho sodelovala tudi kot člana zasedbe Nick Cave and the Bad Seeds pri bendovi izdaji iz leta 2013, albumu Push the Sky Away. Takrat je Martha posnela spremljevalne vokale za tri komade na omenjeni plošči. V glasbeni karieri se je srečala in sodelovala tudi s Squidom in Maxwellom Stirlingom. Vse to priča o njenih izjemnih vokalnih sposobnostih, ki se na albumu Um razcvetijo do vrhunca in v različnih preoblekah predstavljajo mnogotere osebnosti glasbenice.

Analogije z zvočno podobo albuma lahko najdemo predvsem v obdobju hladne vojne. Še posebej je Martho Skye Murphy navdihnil film Življenje drugih iz leta 2006, ki pripoveduje o Stasiju, uradni državnovarnostni službi v Nemški demokratični republiki. Hladna vojna je bila čas skrivnostnosti, družbenih dvomov in prirejenih resnic, album Um pa s svojo muziko z njim riše vzporednice. Vodi nas od enih skrajnosti do drugih, po nepredvidljivem toku misli in njegovih skritih predorih, ki pa venomer niso tako presenetljivi, kot si je morda želela glasbenica.