Motvind Records, 2023

V jeziku klasične glasbe bi rekli, da je pred nami daritev, hvalnica. Če gradivo, nadalje, motrimo z vidika svetovnih muzik, najdemo v njem tudi precej zaklinjanja, repetitivnega ritualizma in popotovanj po raznolikih zemljinah. Toda ker kvintet sam sebe uvršča v jazzovsko godbo, ostanimo z njo še mi in se prepustimo praznovanju življenja, tako da pokukamo, kam vse utegne ta hip seči jazzovski izvedbeni način. Opraviti imamo z osupljivo ploščo. Po prvencu Asura, ki je pri isti založbi izšel predlani, gre za še pogumnejšo gesto, pri kateri se seznanimo z neverjetno količino godbe, ki bi si zanjo domišljali, da nikakor ne gre vkup. Toda prava glasbena skupnost očitno zmore sestaviti, premleti in suvereno podati tudi to.

Marthe Lea že iz formativnih šolskih oziroma študijskih časov v Stavangerju, Trondheimu in Oslu ne mara zapisovanja muzike. Veliko raje se druži in zadeve preskuša med samo igro. Ta se utegne pripetiti tudi v popolnem mraku in trajati ure in ure. Šele ljubezen do improviziranja je namreč tista, ki porodi štikle, da se potem na albumu nekako spretno omejijo, otreznijo in postavijo v vedno negotovo zgodovino. Seanse se velikokrat začnejo tako, da Marthe Lea odžvižga, odpoje ali odigra motiv, ki ga je nosila v mislih od kdaj prej, potem pa se začne sprotna kompozicija. Zatorej ni nič nenavadnega, da kvintet v koncertni situaciji odigra po več stvari skupaj brez pavze in tako zmerom znova preskuša obilje možnih kombinacij. Ali pa si na sami koncertni lokaciji privošči nenadno improvizacijo, ki čez čas najde tudi svojo studijsko inačico. Po dobri prvi petletki takšnega dela lahko ugotovimo, da pri tem podjetju nikdar ne gre za rekapitulacijo, marveč za iskanje novih in novih možnosti, ki jih omogoča jazzovsko slavljenje življenja in kreativne skupnosti.

Album je zgledno idiosinkratičen, poslušamo namreč zelo osebno pripoved Marthe Lea, obenem pa je, se zdi, tudi konceptualen, saj zasedba potrebuje čas, da se poglobi v dinamične in vešče zapažene svetove tako namišljene kot nabrane folklore. Ta seže od Afrike in Azije do norveških spevov. Album potrebuje, navsezadnje, tudi čas, da se umesti tako v plesno godbo kakor v umirjeno kontemplacijo in ju zbalansira, kajti življenjska radost je vtkana v oboje, še več pa je je tam vmes. Avtorica pri svojem svojevrstnem skladanju ne skriva niti programa: izvemo, kakšne zvoke je slišala pod vodo, kakšna melodija se oglasi v pozdrav, kadar se srečata s pianistko Ayumi Tanaka, saj se je utrnila na neki skupni vaji, obiščemo srednjeveško vas Rollag v dolini Numedal, kjer je od ribičev kupila piščal, predstavi nam nadzemski dekliški zbor, za en štikl zatrdi, da ga je skomponiral grško-armenski mistik in filozof Georgij Ivanovič Gurdžijev za namen posebnih oziroma svetih plesov z nadzorovanimi gibi. S kvintetom za nekaj minut posedimo na klopci v skednju, opazujemo teksturo na obleki, sama naslovna skladba pa je travestija Marthinega domačega naslova na Hervigs Veg in pomeni Pot slave.

Raznolika glasbena predstava funkcionira in je krepka tudi izvedbeno, kot optimalen zvočni performans. Jazziranje v ožjem smislu besede je tako vtkano v igro samih izbornih sošpilavcev, pa tudi v kvintetno medigro, med dvojice, trojke in druge kombinacije, česar je zasedba večinsko vajena iz znanega Andreas Røysum Ensembla, tria Miman in drugih ad hoc zasedb pri sestrski založbi Nakama. Tako imamo že za sam uvod, ko nas Marthe Lea Band s praznično radostjo popelje iz mestnega vrveža v mir narave, kjer so naravnani vsi pogoji za igro, posluh in predanost, vtis, kakor da zadevo odigrajo starejši, precej bolj prekaljeni mojstri. In ko se naposled oglasijo sintetični zvoki, so ravno pravšnji, zazvenijo na pravem mestu, predvsem pa so – kljub sintetiki – del tiste narave, o kateri tako rada pripoveduje Marthe Lea, bržda pa je blizu kar vsemu bendu. Menjave glasbil pustijo vtis o spretno narejenih ali vsaj do konca dogovorjenih aranžmajih, toda zadeva je – če sklepamo iz primerjave med studijsko in koncertno pojavnostjo – sad neslutenih improvizacijskih zmožnosti.

Ne gre, da bi vnovič opevali razprti jazzovski šolski sistem, kakor ga gojijo na Norveškem, toda poudariti velja, da je (tudi) Marthe Lea omogočil unikatno pot: potem ko je še v ljudski šoli rada poslušala saksofonista Jana Garbareka in se celo naučila njegove melodike, jo je že malo zatem vrglo v povsem drug svet. Nekajkrat je šla v Indijo in Maroko, se na poti povsem odprla in v glavnem igrala s precej različnimi muzičisti v zelo raznoličnih situacijah. Trmasta kakor je, je zatem našla svojski izraz, ki seže od aylerjevskega himničnega krika do zbranosti na piščalih, kalimbah in drobnih tolkalih, docela suverena pa je tudi za klavirjem. Na tokratni plošči se ogne kitari, za katero, kot smo že spoznali, tudi zelo rada poprime. Orjaški glasbeni razpon pri Marthe Lea najdemo tudi zunaj tegale kvinteta, saj je igrala pri Bugge Wesseltoft's New Conception of Jazz, nastopa v triu z Ayumi Tanaka in Thomasom Strønenom, katerih album najdemo na ECM Records, rada se pojavi v duetih z improvizatorji, kakor sta, denimo, Axel Dörner in Alasdair Roberts.

Glas Marthe Lea, ki – grobo povedano – sporoča, da se moramo glasbi prepustiti, ji zaupati, jo občutiti in se ne siliti v racionalizacijo, je podprt z zdaj gromkimi zdaj sila tenkočutnimi glasovi njenih sodelavcev, ki so vsega zavidanja vredna opora. Tako majhna kot velika sporočila potem že najdejo svojo pot. Tudi pričujoči album jo lahko najde v obliki vinilke ali cedejke, saj je pri nas na voljo v distribuciji Non-Aligned Music iz Bistrice ob Sotli, ki je za protagonistke in protagoniste kulturne formacije Motvind, ki nam jih je zdaj zdaj slišati, zelo ljubo glasbeno stičišče in zatočišče.