Maruja: Pain to Power
Music for Nations, 2025
Zasedba Maruja ima v žepu dobro desetletje glasbenega ustvarjanja z začetki v funkovskih postrock vodah. Zaradi korenitih sprememb v postavi in zvoku člani sami z letnico 2019 vlečejo ločnico med »staro« in današnjo Marujo. V zadnjih šestih letih so si z energičnimi koncerti, ki vzbujajo bolj vzdušje kakšnega metal kot pa rock festivala, ter z mešanico jazza in postrocka pridobili široko občinstvo, ki je napeto pričakovalo izid prvenca. Preobrat v izbiri naslovnic bendovih izdelkov od črno-belih fotografij Irske k abstraktnim rdečim podobam, ki spominjajo na Baconove Tri študije za figure na vznožju razpela, je napovedoval nekaj težjega. Nekakšno prebavljanje popačenega sveta.
Bendov prvenec Pain to Power odpre energična skladba Bloodsport, v kateri si središče odra delita saksofon Josepha Carrolla in vokali Harryja Wilkinsona. Komad vsebuje tudi dovolj hitre bobne, da popokajo očesne kapilare, njegov začetek pa jasno nakaže, da namen nove muzike ni silovita prenova zasedbinega koncepta ali njenega zvoka. Skladbe še vedno kličejo po mošpitih in hkrati dosledno ohranjajo prefinjeno igro hrupa in rahločutnosti. To je morebiti najopaznejše v komadu Look Down on Us, odi proletarstvu, ki uglasbi dvojnost družbenega fenomena katarzične jeze v prvi polovici in izpovedne žalosti v drugi polovici skladbe.
Morda najjasnejši zasuk na prvencu v primerjavi s prejšnjimi EP-ji in singli je prilagoditev na improvizaciji zgrajenih kompozicij bolj radiu prijazni formi. Ta sprememba je izrazita v primerjavi z zadnjim izdelkom The Vault, ki po dolžini pravzaprav prekaša prvenec za skoraj 30 minut. Sklenjeni kompromis je zasedbi povzročil več bolečine kot moči. Kratkometražec Knocknarea iz leta 2023 je z eksplozivnimi krajšimi komadi zasedbi omogočil prodor v zavest širšega občinstva, Pain to Power pa ob naslednjem velikem koraku – izidu prvega pravega dolgometražnega studijskega albuma – s podobno potezo deluje skoraj štorasto in tesnobno. Odpira se vprašanje oziroma morda nekoliko zapostavljen pomislek glasbenih kritikov: kakšen pomen ima album v dobi TikTok glasbe in Spotifyevih plejlist?
Album je bil v preteklosti ena od oblik fizičnega zvočnega nosilca. Omejen je bil na dobrih 40 minut in je narekoval določene smernice v pripravi in izdajanju glasbe. Iskanje lastne identitete znotraj tega očetovskega okvira je za zasedbo, kot je Maruja, danes morebiti brez pomena. Predhodne, nekoliko nejasno opredeljene izdaje so namreč vzbujale občutek celobitnosti, tiste kakovosti, ki narekuje použitje izdelka od začetka do konca, Pain to Power pa v bendovi diskografiji deluje kot daleč najbolj razdrobljena celota.
Težava ne izvira iz bendovega zvoka, temveč iz zasnove albuma. Inštrumentalna plat albuma je vse prej kot povprečna in še vedno izkazuje bendovo vztrajno raziskovanje dramatičnih nasprotij v razplastenosti težkih kitar in kontrastnega saksofona. Maruja ostaja zvesta zadanemu zvoku in temačnemu, toda ne utesnjujočemu vzdušju. Dolgi udušeni kriki, ki priklicujejo občutek starodavnega, v trenutke trušča vdihnejo tudi nekakšno sakralno vzdušje. Pa vendar se prav nanje veže jedro konceptualnega kiksa. Ta črvi skozi Wilkinsonova besedila, ki le redko nosijo kakšno poetičnost ali nazorno podobo. Lahko bi rekli, da obolevajo za »Idles sindromom«, ki ga je najbolje diagnosticiral frontman zasedbe Fat White Family Lias Saoudi. Brez konkretnih krivcev in s kvaziradikalnimi stališči, da »kapitalizem ni okej«, »bogati so kreteni« in »vojna je slaba«, spremljajoče optimistično sporočilo ljubezni, solidarnosti in empatije zapade v apolitično žuganje brez substance. Ker je jeza namenjena vsemu in hkrati v glasbi ni nič eksplicitnega, koncept razvodeni in ustvari spolzko podlago za zdrs v nenamerno komodifikacijo prav tiste revolucije, ki jo zagovarja kot vrednoto onkraj potrošništva.
Pain to Power je nekoliko ponesrečena, pa vendarle kakovostna in iskrena izkristalizacija prve faze Maruje. Ko postavimo očitke na stran, slišimo, da bend ponudi čudovit nadzor nad napetostjo in prostorom v lastnem zvoku, ki ga spremlja odlična produkcija. Nepredvidljivo igro dramatičnega in statičnega izostri v vzdušje, ki poslušalca pogoltne. Besedila razočarajo, ker ne dohajajo inštrumentov in aranžmajev oziroma glasbe, za katero so bila napisana.
Maruja je mlada zasedba, ki si s prvencem nikakor ni zadala smrtnih udarcev. Od samega začetka ne slovi le po kvaliteti in posebnosti zvoka, temveč morda celo bolj po svojih koncertih, kar smo lahko lani doživeli tudi na koncertu v Ljubljani. Energija mlade zasedbe se kosa z desetletji izkušenj drugih zasedb, zato bodo glasbeniki pomanjkljivosti studijske plošče Pain to Power zlahka zakrpali s svojo odrsko prezenco.
Dodaj komentar
Komentiraj