Africantape, 2013

Tokrat dajemo v precep francoski trojec Marvin, ki z uporabo kitar, bobnov in elektronike ponuja zgoščeno in naspidirano zvočno sliko, ki vseskozi presega okvirje rockerske glasbe in slika širšo zvočno podobo. Trojec, ki prihaja iz francoskega Montpelliera, je svoj istoimenski prvenec izdal leta 2007. V tem času so intenzivno nastopali po koncertnih odrih, kjer so igrali skupaj z bendi, kot sta Trans Am in A Place to Bury Strangers. Preboj k založbi Africantape so dosegli z drugim albumom Hangover the Top, kar jim je ponovno omogočilo zgoščeno koncertno nastopanje s skupinama Papier Tigre in Electric Electric, ki prav tako izdajata pri Africantape.

Marvin so produciranje svoje tretje plošče zaupali Vincentu Robertu, ki je sodeloval tudi z Electric Electric pri snemanju albuma Discipline. Med obema ploščama se opazi zvočna podobnost, ki se kaže v zgoščenem in nenehno prepletajočem se zvoku, soničnosti in hiperaktivni eklektičnosti. Preplet inštrumentov in elektronike ter sčasoma robotiziran prizvok pa hkrati spomnijo na Trans Am, kot pri uvodni pesmi z naslovom Tempo Fighting, ki obenem nosi krautrockovski vpliv. 

Čeprav je album Barry večinoma inštrumentalna plošča, občasno slišimo vokale, ki so zmanipulirani skozi efekte in so slišati kot brezosebna, mehanična podoba. Obenem je plošča vseskozi tripaško in psihedelično obarvana, a to še ne pomeni, da lebdi v nedefinirani formi. Nasprotno temu je slišati fokusirano in natančno, s premišljenimi zvočnimi preobrati in dodelano kompozicijsko strukturo. Ob tem Marvin združujejo raznolike glasbene vzorce, ki si jih zaradi njihove različnosti težko predstavljamo združene na enem mestu. A na tem albumu slišimo ravno to. Če se pesem Barry začne z zvokom retro elektronike, ki vnaša nekakšno cyber psihedelijo, nato pa se spomnimo, kako udarno, sočno, z basom nekje od Jesus Lizard je bila slišati pesem As Noisy As Possible, se zavemo širokega razpona, ki ga Marvin dosegajo na novem albumu. Obenem pri komadu Dark Sheep pozabimo na psihedeličnost, saj nas predvsem pritegne njen pankovsko plesni zvok.

Izpostavimo še pesem Un Chien En Hiver, ki se po dolgem hrupnem uvodu preoblikuje v krautrockovsko ritmiko, nad katero se nato ponovno oblikuje značilen sonični zvok. A hkrati se skozi kitarski vložek pokaže surferska forma, ki predstavlja le enega od mnogih zvočnih zasukov, ki jih vsebuje album Barry.  

Marvin na svoji tretji plošči ohranjajo energično podobo, kjer se zvočni preobrati dogajajo hitro in zgoščeno, pri tem pa ohranjajo ravnovesje med sonično psihedeličnimi tripi in ritmično zgoščeno formo. Oblike raznolikih idej se kot vzorci v pesmih pojavljajo za kratek trenutek, dokler jih ne preglasi nova zvočna struktura. Kljub tej nenehni prepletenosti album ne deluje resnobno, ampak ravno nasprotno poslušalcu ponuja razigrano in tudi zabavno glasbeno izkušnjo.