Nonesuch, 2022

Prvotno je Amaryllis ime za škrlatno cvetlico, ki raste na zahodni obali Južne Afrike, a v današnjem kontekstu je to ime albuma, ki ga je maja preteklega leta izdala ameriška skladateljica in kitaristka Mary Halvorson. Gre za suito šestih skladb, ki jih je posnela s sekstetom vrhunskih improvizatorjev. Na plošči slišimo pozavno, vibrafon, bas, bobne, trobento in seveda kitaro, prav tako pa se zasedbi na zadnjih treh kompozicijah pridruži godalni kvartet Mivos.

Kompozicije so spisane v skorajda že značilnem slogu skladateljice Halvorson z ostrimi, odsekanimi in pogosto disonantnimi melodičnimi linijami, ki jih vseskozi prepleta lirična estetika ustvarjalke. Ogradi se z disonancami, kar dosega s tenzijo in sproščanjem harmonskega materiala, a to ni edina kompozicijska tehnika, ki jo Halvorson uporablja. Velik poudarek je na gruvu, iz katerega sledi igranje z ritmično gostoto, kar pripomore k občutku razgibanosti in usmerjenosti glasbe. 

Posebnost suite je raba godalnega kvarteta, ki ga lahko prvič slišimo na komadu Side Effect. Godalni kvartet, ki ga imajo v svetu umetnostne komponirane glasbe za vrhunec kompozicijske prakse, je pri kompoziciji omenjene skladbe Side Effect postavljen v sekundarno vlogo. S tem mislimo predvsem na dejstvo, da je razen uverture in epiloga skladbe kvartet prisoten bolj kot teksturna razširitev ansambla in spremljevalni ornament. Na račun tega pa se izgubi veliko prednosti kvarteta kot najbolj uravnotežene in fleksibilne komorne zasedbe. Zdi se, da je skladateljica zanemarila širok dinamičen in agogični spekter, ki ga kvartet lahko sproducira, in ga je namesto tega postavila v tesne ritmične okvirje.

Izhajajoč iz tega lahko sklenemo, da kvartet kompozicijam ne doprinese veliko več od razširjene palete zvena in izoliranih strukturnih elementov. Tudi če ga obravnavamo zgolj kot zvočno orodje, se zdi, da ostaja veliko neizkoriščenega potenciala. Odlično primerjavo razlik v razvoju kvarteta lahko najdemo na sočasnem albumu Belladonna, na katerem je Halvorson godala enakopravno prepletla s kitaro in dopustila ravnovesje med vsemi inštrumenti na kompozicijah. Navkljub spremljevalni vlogi pa godalni deli na Amaryllis ne delujejo odtujeno od kompozicijske celote, kar priča o skladateljičinem obvladovanju aranžiranja glasbe, ki se še posebej izkaže pri tako velikih zasedbah.

Smer, ki jo Halvorson ubira s svojimi nekonvencionalnimi big bandi, je izrazito unikatna tako z vidika inštrumentacije kot tudi same vsebine oziroma glasbene misli. Skladateljica najde lasten prostor med sodobnimi standardnimi big bandi na eni strani in prostoimprovizirajočimi ansambli na drugi. Na podlagi inštrumentacije se še dodatno poraja vprašanje, kako tako velika zasedba deluje v živo in predvsem v kakšni dvorani, da ohrani ravnovesje med trobili, tolkali in godali in da reverb ne zaduši perkusivnih inštrumentov. Vendar pa glede na to, da je predmet recenzije studijski album, to morda niti ni tako relevantno. Vsebinsko Halvorson dopušča veliko prostora za improvizacijo znotraj bolj ali manj jasno spisanih strukturnih okvirjev, ki poganjajo skladbe naprej in obenem izvajalcem nudijo bogastvo subjekta, na katerem lahko utemeljujejo lasten izraz.

Amaryllis predstavlja še en mejnik v razgibanem opusu skladateljice in kitaristke Mary Halvorson. Tokrat gre za njeno največjo zasedbo doslej, ki kljub temu da morda ne izkoristi celotnega potenciala inštrumentacije, doseže to, kar si je zadala. Ustvari lirične skladbe, ki dopuščajo veliko prostora unikatnim glasovom posameznih glasbil, medtem ko se povezujejo v celoto, ki presega zgolj seštevek vseh svojih delcev.