Mary Halvorson's Code Girl: Artlessly Falling
Firehouse 12, 2020
Mary Halvorson je nazaj, ob njej pa njena zasedba Code Girl. Če imena te ameriške skladateljice, pesnice in predvsem kitaristke v zadnjih slabih dveh desetletjih njenega delovanja na newyorški impro- in jazz sceni niste zasledili, je torej v času njenega meteorskega vzpona in pravzaprav zvezdništva znotraj naštetih miljejev z albumom Artlessly Falling pravi trenutek, da spoznate genialnost njenega glasbenega pristopa, idej in izvedb. Gre za drugi album zasedbe, ki je plod kontinuiranega dela Halvorson in njenih glasbenih kompanjonk, v prvi vrsti vokalistke Amirthe Kidambi, Thomasa Fujiware za bobni in Michaela Formaneka z bas kitaro. V večini kompozicij na tej plošči, izdani pri založbi Firehouse 12, pa je Mary Halvorson's Code Girl sekstet, v katerem za trobento poprime Adam O'Farrill, saksofon pa vihti María Grand.
Že za prvo ploščo Code Girl je Halvorson izraz zasedbe gradila na svoji poeziji, tokrat pa gre v tem pristopu še korak dlje. Tudi tokrat je glasba zgrajena okoli poezije. Med različnimi pesniškimi oblikami se znajdejo haiku, tanka, sekstina in gazela, poleg tega pa se Halvorson ukvarja tudi s pomenskostjo besedil. Eden od komadov denimo govori o senatnem zaslišanju Trumpovega prvega kandidata za vrhovnega sodnika ZDA Bretta Kavanaugha. Na spisani poeziji gradi muziko in morda gre v metričnih popolnostih uporabljenih pesniških oblik iskati povezavo z glasbo, odigrano v za Halvorson značilni, a vendarle od predhodnih albumov in izrazov distinktivni štimi.
Tokrat verjetno zvok najbolj spremeni sekcija oziroma naveza trobenta-tenorski saksofon, v kateri se Grand in O'Farrill izmenjujeta. Ponašata se, seveda, kot tudi celotna zasedba, z izjemnimi improvizacijskimi idejami in predvsem z občutkom za subtilnost, za globalen zvok zasedbe in tudi z občutkom za prevzemanje ali prepuščanje iniciative. Prav tako na zvok izjemno vplivata glasova Kidambi in na treh komadih gostujočega Roberta Wyatta, ki na ploščo Artlessly Falling vnašata dodatno dimenzijo art-jazza z vokalom kot eno glavnih komponent.
Jedro zasedbe in večino medsebojnih iger Halvorson še vedno opravi s kolegoma iz benda Thumbscrew – Formanekom in Fujiwaro. Vložki iger ritem sekcije, ki ozemljitev od svobodnejših miljejev najdejo, reference pa črpajo iz tradicije jazzovskih in iz jazza rojenih glasbenih odvodov, so izjemni. Preko te ritmike zemeljskosti pa plavajo oblaki v obliki že omenjenih trobente, saksofona, glasov in, seveda – kitare.
Poslušalca hitro jasna gostota kompozicije in improvizacije kot nekakšna črna luknja potegne v glasbo, Mary Halvorson oziroma njena kitara pa odločno zavzame pozicijo središča tega vesoljskega pojava neizbežne gravitacije, vlogo, ki v improvizacijskih zasedbah nekako pripada liderki. In Halvorson je v tem, kar počne, gotovo ena najprodornejših na planetu, njeno igranje kitare je tudi na tem izdelku nekaj posebnega. Kljub očitnemu vodstvu je v dialogu s svojo zasedbo, predvsem pa se zdi, da Halvorson dobro ve, zakaj izbira določene glasbenike. Njene matematične, metrično popolne strukture, hitre spremembe tonskih višin in nekakšne modulacije popolnoma sovpadajo z glasbo oziroma zvokom, poezijo in ostalo umetnostjo, ki jo pripravlja njen kolektiv.
Album Artlessly Falling marsikje v publikacijah spremlja pridevnik zahteven. Ploščo recenzenti in PR-teksti ocenjujejo kot poslušalski izziv, kot glasbo, ki v svoji očitni avantgardnosti upošteva zakonitosti svobode, igre in zapletenosti v sofisticiranosti. A recenzent, ki se v poslušanju zahtevnih muzik ne smatra ravno za zelo veščega, te kompleksnosti ni doživljal kot nekaj zahtevnega. Vse je tako preprosto smiselno, usklajeno in dobro spisano, predvsem pa je izvedeno neposredno, nagovarjajoč poslušalca na zanimiv, oseben in poetičen način. Gre za izjemno sinergijo izredno dobro nabranih delčkov sestavljanke ali kode, ki je Mary Halvorson's Code Girl.
Dodaj komentar
Komentiraj