Firehouse 12, 2018

V tokratni Tolpi bumov bomo poslušali album z naslovom Code Girl. Plošča je plod projekta, na čelu katerega stoji avantgardna kitaristka in skladateljica Mary Halvorson. Halvorson je na newyorški sceni aktivna že dobrih šestnajst let, tokrat pa se nam predstavlja s kvintetom, ki ga sestavljajo še Amirtha Kidambi na vokalu, Ambrose Akinmusire na trobenti, Michael Formanek na kontrabasu in Tomas Fujiwara za bobni. Vsi štirje so svetovno uveljavljeni glasbeniki in skladatelji, katerih imena stojijo zapisana na albumih jazz velikanov, kot sta Freddie Hubbard in Joe Henderson

Vso glasbo in besedila na dvojnem albumu, ki šteje skupaj štirinajst komadov, je napisala Mary Halvorson in album nedvomno nosi pečat njenega edinstvenega pristopa h kompoziciji in igranju. Edinstvenega v kontekstu njene uporabe kitarskih efektov in distorziranih solov na način premetenega, skorajda matematičnega pletenja melodičnih linij.

Ena izmed posebnosti na albumu pa je vokal Amirthe Kidambi. S svojim specifičnim odnosom do petja se pokaže kot enakovredna ostalim inštrumentalistom: glasu ne uporablja le za to, da odpoje besedilo, temveč ga pravzaprav uporablja tudi kot inštrument, z niansami v obliki razpotegnjenih zlogov in hitrih pasaž.” V niansah njenega fraziranja je mogoče slišati vplive karnatske glasbe, njene melodične linije pa v kompozicijah skupaj z linijami kitare in trobente tvorijo večglasja. Glasovi različnih inštrumentov se gradijo v harmonične intervale, ki s svojo konsonančno in disonančno funkcijo posledično ustvarjajo občutek napetosti ali morda bolje rečeno občutek nedomačnosti.

Lep primer kompozicije lahko najdemo v pesmi Possibility of Lightning, kjer je osrednja melodija zgrajena kot unison trobente in vokala, ki delujeta v večglasnem kontrastu s kitaro. Melodiji nato sledi distorziran in z efekti nabit kitarski solo, ki pa se po dobri minuti in pol prevesi v prosto improvizacijo. Ko začetna melodija proti koncu pesmi ponovno vstopi kot vokal ob reharmonizirani spremljavi trobente in kitare, se začetni unison in večglasja spremenijo v kontrapunkt, ki vodi v odrezav konec kompozicije.

Dotaknimo se za trenutek še besedil, prav tako izpod peresa Mary Halvorson. Za večino besedil se zdi, kot bi izhajala iz nekakšnega toka zavesti. Vzemimo za primer zadnjo skladbo z naslovom Drop the Needle. Nanizana je vrsta pomenskih besed, ki pa ji morda na trenutke manjka koherentnosti, in poraja se vprašanje, ali niso morda besedila bolj sama sebi namen in služijo zgolj kot strukturirani zlogi za vpeljavo vokala. Ekspresivnost besedil pa po drugi strani ponuja poslušalcu možnost, da lahko sam poskuša najti svoj pomen za metafore, ki se pojavljajo.

Vendar pa se vrnimo še za trenutek nazaj k vokalu ter načinu interpretacije besedila. Ob poslušanju se zaradi načina fraziranja Amirthe Kidambi morda prav tako izgubi povezanost besedila kot celote, vendar pa se pojavijo trenutki, ko lahko določena poudarjena beseda v kontekstu glasbene spremljave zbuja različne asociacije. Gre za občutek, kakor da nas besedilo namesto podajanja narativa določene zgodbe vodi skozi zvočno pokrajino z različnimi asociacijami – zgodbo samo izkusimo kot niz občutkov.

Trobentač Ambrose Akinmusire skozi celoten album dopolnjuje vokalne linije do te mere, da bi ga lahko smatrali že kot spremljevalni inštrument. Svoji umeščenosti navkljub pa se na trenutke znajde v eksplozivnih in ekspresivnih solih. Njegovo ekspresivnost mogoče še najbolj zaobjame pesem Armory Beams, kjer se Ambrose znajde sredi lastnega narativa v skoraj dvominutnem solu. Solo začne graditi v čisti tišini, povedno in smiselno. Skozi celotno zgodbo njegovega sola je morda mogoče čutiti nekakšno slovesno resnost, ki pa se kasneje ob spremljavi bobnov prelije nazaj v melodijo.

Album se ves čas giblje nekje med napetostjo in sproščenostjo, med melanholijo in radostjo, med igrivostjo in resnostjo. Inštrumentacija in karakterji glasbenikov, ki sestavljajo kvintet, ustvarjajo edinstven zvok in vsak na plošči nedvomno pusti svoj unikaten pečat. Vse to, pomešano s črpanjem vplivov iz širokega glasbenega spektra, daje vtis svežega, pa vendar domačega albuma.

Tolpo bumov je pripravil vajenec Jan Kopač.