Mary Ocher: Your Guide to Revolution
Underground Institute, 2024
Ko nam pod roke pride kak spisan vodič, ki obljublja, da nas bo korak za korakom uspešno pripeljal do želenega cilja, se ga zaradi skeptičnosti najverjetneje brž otepemo in se njegovih vprašljivih tehnik sploh ne lotimo. Ruska glasbenica in umetnica Mary Ocher, sicer že dolgo živeča v Berlinu, pa je v sredini meseca junija letos postregla z vodičem, ki naj bi poslušalca privedel do revolucije. V kontrastu s tistimi bolj konkretnimi narekovalci našega početja, za katere se redkokdaj sploh še zmenimo, se nam Ocher s svojim delom zasidra v podkožje in naša dejanja navigira do obljubljene, revolucionarne točke.
Od klasične glasbe se je Ocher na glasbeni poti kmalu oddaljila in svoj izraz pričela graditi na poceni klaviaturah in kitarah, ki si jih je takrat lahko privoščila. Kablovje, za katero se zdi, da obdaja njeno celo telo, se ji venomer prilega, tudi ob vsaki anomaliji, in sledi vsaki njeni odločitvi. To kablovje se ne scvre, ko se Ocher odloči zaiti v nek drug žanr, temveč ji z izpustom kakšnega zvoka pri tem le še pomaga. Po njem se prepletajo raznorazne informacije, ki so nato posredovane glasbenici in skupaj z njo nemoteno funkcionirajo. Odvod kablovja predstavljata tudi tolkalca Mats Folkesson in Theo Taylor, združena pod imenom Your Government, ki Ocher venomer stojita ob strani in igrata vlogo gonila, ki poslušalko prepriča, da sledi čisto vsakemu koraku tega vodiča.
Kot je pri Ocher že navada, je z albumom izšel tudi daljši spremni tekst, tokrat z naslovom Vodič po radikalnem življenju: ne-nesmiseln vodič po udobnem življenju z dovolj vsega; zakaj bogastvo potrebuje revščino in kako pri tem ne sodelovati. Po aktualnih tematikah Ocher ni strah posegati. Ob poslušanju albuma prisluhnemo njenim preizpraševanjem avtoritete, tudi religije, prav v tem pa je Your Guide to Revolution sestrski prejšnjemu, šestemu albumu, Approaching Singularity: Music for The End of Time. Letošnja plošča poziva k neposlušnosti – takšni, ki presliši narekovanja tistih, ki nam želijo slabo, in takšni, ki zavrača sovraštvo in s tem stori ogromno.
Med poslušanjem albuma se pred nami izoblikuje nekakšen okvir, ki ga sestavlja prvih šest in zadnji dve skladbi. Če formo okvirja zabrišemo in jo za trenutek spregledamo, se pred nami pojavi sedma skladba z naslovom When God Held My Hand, ki je tudi najdaljša na plošči. Z eteričnim spuščanjem glasov, ki se dvigajo v višave, se z odločitvijo, da bo skladba ostala brez besedila, kontekst hkrati odvzame oziroma prikrije, hkrati pa pušča možnost, da si poslušalka sama ustvari mnenje o tem, kaj glasbenica o bogu sploh meni – so njegove roke dejansko zares tam? Ko Ocher doseže tudi tiste najvišje registre, si štimo sposodi zvok, ki bežno spomni na kalimbo. Boža nas do konca in s tem ponudi lep uvod v tridelni sklop skladb, poimenovan The Rubaiyet Medley, za katerega je glasbo spisala jazzovska harfistka Dorothy Ashby, besedilo pa perzijski pesnik Omar Khayyam v davnih letih 12. stoletja.
Godalo v prvi skladbi venčka v ozadju joka z glasbenico. Našo pozornost enkrat prevzame njen vokal, drugič se uho raje zateče k inštrumentariju. Iz izredno umirjene melodije, ki se vleče za njenim glasom, se kar naenkrat znajdemo sredi kroga, okrog nas pa tolkalci udarjajo v maniri bolj popularne glasbe. Zadnji del venčka se prične z ultra distorziranim zvokom govora, ki nam obljubi, da bo komad zašel v nekakšen elektronski zaplet, toda to ob koncu le ni tako. Poseže po bas kitari in značilnem zvoku činel, zdrizasti zvoki plastične račke za kopanje, kot jih lahko le najbolje opišemo, pa se zdaj iz venčka prenesejo v reprizo in se v njej dokončno razkosajo.
Tridelni venček bi brez težav obstajal samostojno oziroma še s spremljavo skladbe o držanju rok z bogom in z reprizo Earthmother, ki mu sledi. Čeprav se zdi, da gre za neposrečeno umeščenost skladb, ki spremljajo tistih preostalih osem, ki v ta venček pač ne sodijo, se zaradi hitro tvoreče se forme okvira z osrednjim, najpomembnejšim delom, ti pomisleki zabrišejo. Resda trojček The Rubaiyet Medley najbolj izstopa, a obenem vse skupaj tudi poveže in deluje kot nekakšen most med začetnim, nadvse ritmično polnim in plesno zasnovanim delom, in poslednjimi skladbami, ki se končajo na besno otožni noti.
Če se dotaknemo še okvira, pa tega pokonci drži že prva skladba, krajša, ritemsko nabita bombica, katere trdno formo oblikujejo tolkala in brneči zvok sinta. Sledi ji krajši intermezzo, poimenovan Digital Molam. Molam oziroma Mor lam je tradicionalna oblika pesmi iz Laosa. Péta beseda, za vključitev katere se Ocher sicer ni odločila, navadno sodeluje z razgibano melodijo, prilagojeno besedilu. V sodobnejših različicah molama umetniki posegajo po elektroniki, za kar se je odločila tudi Ocher, okus tradicije pa vendarle ohranja s počasnejšim tempom te vmesne skladbe. Če si predstavljamo, da je komad zaigran na laoški tradicionalni inštrument khane, s sicer precej digitaliziranim odvodom zvoka, skladba morda dobi več konteksta, vendar je Ocher razmišljala tudi o tem in v naslov komada pretkano dodala besedico digital.
V začetnih nekaj skladbah se spoznamo z razsežnostjo glasbeničinega glasu, ki v skladbi I am The Occupation že čisto diši po besu in spodbuja k strumni hoji. V zadnjih trenutkih albuma se odrezavost Ocher nadaljuje. Njen glas postane globlji, k pomenu pa doprinese tudi naslov zadnje skladbe Museum of Childhood Terror. Zaslišimo škripajoča vrata, težke okove, brnenje že skoraj ugasle žarnice in spreleti nas marsikaj. Klavir z otožnim glasom v zadnjem komadu spremlja v ozadju frčajoče ostanke razpaljenega oglja, ki lebdi in s seboj nosi vse odvratne stvari, ki se godijo po svetu. S pevkinim glasom in s škripom godal tvori ščit, ki nas sprijazni z dejstvom, da se bo svet morda zares končal že jutri.
Dodaj komentar
Komentiraj