Masada: II (I.Corrupt.Records, Zegema Beach Records, Pundonor Records, Sad React Records, Fireflies Fall, Longrail Records, 2021)

Zimski večeri so dolgi in temni in današnji v tem ne bo izjema, saj se v Tolpi bumov posvečamo dvema kratkima, vendar nič kaj krotkima projektoma aktualne hardkor glasbe.

Oddajo bo otvoril nemški feminističen, antikapitalističen in splošno aktivističen skramz bend Masada. Čustveni hardkoraši so na svojo interpretacijo gneva opozorili že davnega leta 2014 s preprostim petkomadnim demotom, s katerim so postali nekakšen vmesni člen med starejšo generacijo skramza in post 2000 emo preporodom iz srednjezahodne Amerike. Zvočno se tako nahajajo nekje med Indian Summer in denimo že znanimi portrayal of guilt. Kmalu za tem sledi prvenec s/t oziroma self titled, po petih dolgih letih od prve plate pa končno izdajajo nov album, naslovljen II, ki je tako kot predhodnik simultano izšel kar pri šestih založbah, srečno priložnost prisluha pa je recenzent dobil na I.Corrupt.Records.

II je kritika socialno ekonomskega stanja in posameznika. Masada v sunkovitem plesu surove jeze naslavljajo pogosto pozabljeno kritično misel. Tisto temno slo, nekje globoko v ozadju tvoje lobanje, ob kateri spoznaš, da analiziranje strupenih vzorcev družbe neizogibno vodi do uvidenja lastnih. Rdeča nit albuma je tako večni dvoboj med jezo, usmerjeno proti zunanjim krivicam, ter introspektivnimi mislimi posameznika. Temo lahko občutimo tudi v zvočni podobi, temperamentni izbruhi tradicionalnega skramza so večkrat presekani s spevnimi introspektivnimi refreni in umirjenimi rokovskimi kitarami.

Podobno kot na prvi izdaji iz leta 2016 s/t ob abrazivnem zvoku emocionalnega hardkora Masad uspešno vpeljuje nežnejši pristop k refrenom in večslojne vokale, predvsem pa je plošča zaradi enotne zgodbe koherentnejša. Kljub izraženim momentom dvoma ostaja album II pozitiven in je album rasti. Obup nikoli ne postane premogočen, morda celo nasprotno, nemška emo četverica samozavednonajde moč v brezupu. Po uspešno ubesedeni osebni revoluciji nas pustijo s ključno realizacijo; človeška bitja smo kompleksna in pomanjkljiva, vendar to zagotovo ni slabo.

Knocked Loose: A Tear in the Fabric of Life (Pure Noise Records, 2021)

Pretepaški težkokategorniki metalkora Knocked Loose so se na sceno vrnili ravno tako nepričakovano, kot se je zgodila travmatična avtomobilska nesreča, okoli katere je zgrajen EP A Tear In The Fabric Of Life, izdan pri založbi Pure Noise Records. Že bendov debi Laugh Tracks je dvignil nemalo prahu, z abrazivnim pristopom do hardkora ter produkcijo zasedbe Fit For an Autopsy in Knocked Loose so tako na papirju veliko obetali. Leta 2019 izdajo drugi, vrlo opevani album A Different Shade Of Blue, s katerim se bend ponovno prekosi, deležni smo daljših komadov, več gostov, predvsem pa žanrske poglobitve. Konceptualni kratkometražec A Tear In The Fabric Of Life ves sluten potencial in obete dokončno uresniči. 

21-minutni kratkometražec se kakor tragično razbit kos stekla zarije globoko v naše srce in uhlje, vsi odtenki modre prejšnje izdaje pa blisknejo v krvavo rdečo. Razpoka v tkanini življenja je bendov najdrznejši korak v konceptualno ustvarjanje in, roko na srce, se ta izkaže za neizmerno hvaležno potezo. Treba je izpostaviti, da je EP zgolj del skrbno sestavljene celote, saj se izpopolni šele skupaj z istoimenskim, vizualno impresivnim filmom režiserja in animatorja Magnusa Jonssona. 

A Tear In The Fabric Of Life je srhljivo popotovanje po temačni poti izgube, krivde in fanatizma. Spremljamo zgodbo dveh nečloveških bitij, ki prihajata naravnost iz sanj švicarskega slikarja H. R. Gigerja. V zgodbo nas uvede prej omenjena nesreča, v kateri eden od likov izgubi svoje življenje in odpre vrata muke ter trpljenja drugemu. Od prvega dejanja EP-ja smo priča polžjemu spustu v norost preživelega bitja, ki krivdo sprva odbija z rutino vsakdanjega, vendar je obup posledic premočan. Bitje je pripravljeno storiti vse, da utiša glasove, ki ga trpinčijo, kar kulminira v grotesknem ritualu izkopa in mutilacije izgubljene osebe.

Kombinacija dramatičnih tekstov vokalista Bryana Garrisa in težkih kitarskih linij ustvari otipljivo tesnobo protagonista. Prej omenjeni kratki film je tako kot izdaja razdeljen na šest poglavij, bend pa nas v besedilih popelje od prvotnega zanikanja travmatičnega dejanja do končne vdanosti v usodo - četudi je ta še kako groteskna. Tukaj je ključen Bryan, saj se loteva težke naloge podajanja glasu tragični zgodbi. Tokrat izrazitejši blek metalski rifi zdaj pumpajo, drugič zamrznejo našo kri in vrnitev producenta Williama Putneyja zagotovi, da je A Tear In The Fabric Of Life grozota, vredna posluha.