Important, 2015

Današnja Tolpa bumov je malenkost drugačna od običajnih izdaj, ki so vse skoraj brez izjeme mišljene kot izključno samostojna dela. Album Further West Quad Cult seattelskega benda Master Musicians of Bukkake se že s konceptom takoj postavi v nekoliko svojo kategorijo, saj je mišljeno, da se ga poleg običajnega predvajanja posluša tudi v kombinaciji z bendovim prejšnjim albumom Far West. Bend je pri tem celo poudaril, da je simultano poslušanje predvideno na dveh stereo sistemih, torej na štirih zvočnikih, saj je le tako možno dobiti pravo zvočno sliko. A tokrat se bomo osredotočili zlasti na njihov najnovejši izdelek in preverili, kje in kako ta stoji. 

Bend sicer obstaja že spodoben čas, svoje prve zvočne zapise je namreč ovekovečil že več kot desetletje nazaj. A čeprav je od začetkov minilo že kar nekaj časa, se ključna postava v skupini ni pretirano spremenila. Bend vodi Randall Dunn, ki je svoje izkušnje nabiral tudi s sodelovanji s težkokategorniki Sunn O))) in Earth. Kljub temu pa metalske struje vsaj pri tej plati niso prišle v ospredje. Pravzaprav je ta album med manj kitarsko gnanimi izdelki bendove diskografije in, več kot to, daje pozornost eksperimentaciji in atmosferičnosti, nečemu, česar smo bili pri bendu skozi čas deležni v čedalje večjih odmerkih.                    

Da pa bi bend lahko razločili od preostale naplave samooklicanih eksperimentalno rockerskih bendov in raznoraznih  raziskovalcev psihedelične atmosferičnosti, je treba razumeti njihova stališča in odnos do apropriacij ljudskih godb z vsega sveta. Veliko prepogosto se še vedno zgodi, da bendi, ki se spogledujejo s trans vzbujajočo glasbo, zapadejo v stereotipično in izrabljeno implementacijo orientalsko zvenečih inštrumentov ali melodij in tako bolj ali manj uspešno prikličejo lahko prebavljivo dozo misticizma za zahodni trg. Master Musicians of Bukkake se od večine klišejev atmosferične psihedelije pri tej plati spretno oddaljijo. Namesto zvoka sitarjev so tu futuristični zvoki efektiranih električnih bobnov in sprogramirane linije sintovskih vzorcev.

Da pa vseeno ne bi vse skupaj izpadlo preveč retrofuturistično ali celo znanstveno-fantastično, je na plati obilica drona električnih orgel in drobna mera solaž električne kitare, kar celotno zvočno sliko otopli. Zaradi tega razkola med simultanim zavračanjem vplivov zapuščine psihedelične glasbe in inštrumentov svetovne ljudske glasbe ter kontradiktornega spogledovanja z meditativno ezoteriko zvoka se zdi, kot da  poskuša bend ustvariti neko novo identiteto psihedelične ali meditativne glasbe, ki je skozi reinkarnacijo ohranila spiritualnost in se otresla newagerske nepotrebnosti.                   

S svojim spoštljivim in zavednim zavračanjem misticizma nezahodne glasbe so ustvarili nov svet, poln mehko praskljajočih sintetičnih artefaktov, organsko zvenečih orgel in šumeče moduliranih filtrov, ki mu kljub nevarnosti, da bi zvenel sterilno in pretirano umetno, uspe tekom poslušanja ohraniti barvitost in občutek čudenja. In čeprav je album Further West Quad Cult mišljen kot nadgradnja albuma Far West, tudi samostojno pričara spodobno poslušalsko doživetje.