Constellation Records, 2019

Matana Roberts spet odločno poseže v neznosni čas zgodovine in suvereno zareže v tisto Ameriko, ki je dušena in skuhana v krvi, v nemiru, v spopadu, v sovraštvu; njen lasten spomin se prežme s spominom države; nostalgija in opozorilo se prikradeta neurejeno, zamegljeno: »Preteklost obsedi … [premolk] … A vendar se na lepem premakne,« je dejala leta 2016 v enem izmed svojih lucidnih intervjujev. In dejansko je njeno življenjsko poslanstvo očitno postalo zvočna podoba vizij preteklosti. Četrti album iz dodekalogije oziroma začrtane 12-delne maratonske suite o rasni, rasistični in spolni in seksistični mori, mraku in mulju nas popelje v Memphis, Tennessee; izhodišče je pripoved avtoričine babice, ki je doma od tam, osnovna fabula pa nam tokrat predstavi mladenko, katere starše so linčali pripadniki ku-klux-klana. Memphis je za črno populacijo kajpak prepoln tudi drugih asociacijskih oprijemališč: tukaj domujeta muzeja glasbeno pomembnih W. C. Handyja in B. B. Kinga, svoj zvezni muzej ima tukaj tudi gibanje za državljanske pravice; tukaj so ubili častitega dr. Martina Luthra Kinga; v Memphisu od leta 1865, potem ko je bila sprva zatočišče za sveže osvobojene sužnje med državljansko vojno, deluje First Baptist Beale Street, najstarejša afriško-ameriška cerkvena kongregacija; v Memphisu so leta 1962 osnovali WDIA, prvo radijsko postajo, ki je bila produkcijsko izključno v črnskih rokah; v Memphisu je črnski heroj Tom Lee leta 1925 z golimi rokami in preprostim plovilom iz Misisipija sam rešil 32 utapljajočih se ljudi, ko je potonila neka ladja; toda v Memphisu se še vedno tudi bije boj za in proti raznim spomenikom konfederalnim stremljenjem … In v Memphisu se, navsezadnje, ko govorimo o glasbi, zgodovinsko krešejo in izbrusijo soul, country, rock’n’roll in hip-hop (na primer Three 6 Mafia), pomešajo se Sun Studio in Stax Museum, Southern rag, Johnny Cash in blues, če smo do konca ilustrativni.

Matana Roberts tej in takšni memphiški napetosti pridoda svoj poseben jazz - natančneje rečeno, jazzovsko kantato, ki je formalno spiritual - podan bodisi kot zvočna umetnost bodisi kot muzika; in to nonšalantno, tako da se dodatna groza pri že tako ali tako težavni tematiki še pogrezne tja do mikavnega čudaštva in nekakšne mrakobne lepote, iz katere kljub vsemu polzi dobro premišljen optimizem. Sama temu pravi »panoramsko zvočno prekrivanje«; kakor smo že vajeni iz prvih treh delov suite, izšlih pri isti kanadski založbi med letoma 2011 in 2015, pa se posveča ne-moški tematiki in najde posluh za zadeve vseh drugih spolov in spolnih odtenkov, predvsem pa za zatirane barve. Naslov suite Coin Coin pozvanja ironično kot usodni cekini, če ga beremo angleško, kot [kɔɪn.kɔɪn], a niti njegovo francosko branje [kwɛ̃.kwɛ̃] in jezikovna aluzija na račke nam ne razreši uganke. Dolžni smo razlago: tudi sam naslov je namreč spominski, in sicer nas postavi v 18. stoletje. Coincoin je bil nadimek Marie Thérèse Metoyer iz Louisiane, zdravilke, zeliščarke in poslovne ženske, ki jo je leta 1778 suženjstva osvobodil Francoz Claude Thomas Pierre Métoyer. Z njim je imela dolgo razmerje in deset otrok. Coincoin in njena druščina je tedaj oblikovala zgodovinsko skupnost obarvanih kreolov na bregu reke Cane, kjer naj bi bila delovala tudi prva nebelska cerkev v ZDA. To so torej tisti gens de couleur libres iz naslova prvega dela suite Matane Roberts, »svobodni obarvani ljudje«, kakor se jim je reklo takrat. In izgovorjava besede Coincoin je po mnenju afrikanistov zgolj francoska imitacija izraza, ki naj bi ga poznali na morskem obrežju afriškega Toga. V enem izmed tamkajšnjih dialektov naj bi beseda, zelo podobna francoski izgovorjavi Coincoin, namreč pomenila »drugo, drugorojeno hčer« v družini.

Sezimo še sami v preteklost, tokrat avtoričino osebno, saj nas njene osnovne poteze popeljejo tudi k temu albumu in njegovim bistvenim podtonom. Matana Roberts je doma iz precej siromašne družine z južnega konca Chicaga, kjer se je kot deklica učila klasični klarinet, pela, plesala, pesnila in igrala v gledališču, kasneje pa se je z veseljem oprijela tudi altovskega saksofona. Njen mentor je bil Fred Anderson, saksofonist s posebnim zvenom, njen matični oder njegov slavni klub Velvet Lounge, njen hrbet, mogočne drede in pankersko držo je v učnih letih velikodušno zaščitila ena izmed najpomembnejših ameriških kulturnih institucij iz sodobne zgodovine delavskega gibanja, katere soustanovitelj je bil tudi Anderson – Združenje za napredek kreativnih muzičistov, muzičistk (AACM) iz Chicaga. Od tam prihaja trio Sticks and Stones, v katerem sta igrala še kontrabasist Josh Abrams in bobnar Chad Taylor. In s Sticks and Stones je Matana Roberts tudi edinokrat doslej nastopila pri nas – septembra leta 2004 je bilo to: v okviru Defonije v klubu Gromka in v mariborski Pekarni. Leta 2002 se je Matana Roberts odločila za eksodus in šla (kakor premnogi člani, članice AACM) v New York. From the roots to the source je bilo – in je še – tudi njeno izrazito konceptualno vodilo. Načrtno je nekaj let igrala na ulici in po podzemni in o svojih izkušnjah sproti izdajala tudi zin z imenom Fat Ragged.

V kreativnem izbruhu zatem zapazimo dvoje močnih usmeritev: Matana Roberts se, z ene strani, kot inštrumentalistka strumno postavi ob bok tako svobodnjaškim špilavcem kakor svetovom med bendi Godspeed You! Black Emperor, Deerhof in Tortoise, vzporedno pa, z druge strani, razvije multiplo umetniško dejavnost, ki poleg pihal obsega tudi glas, deklamacijo oziroma petje, elektrofonske raziskave, video, fotografsko obdelavo, tipografijo, plakat, notne grafeme in teoretsko prenicljivo historičnomaterialistično razlago svojega življenjskega podjetja. Če smo v prvih treh delih suite še zapazili črno žensko kot platformo, ki skoz avtoričino interpretacijo naravnost eksplodira in zatem najde osebno, politično razširitev skoz posebne zvočne načine, se v temle Memphisu zgodi prelomna novost: ustvarjanje mita lahko tokrat opazujemo skoz precej širšo narativno formo, saj spregovorita še protagonistkin oče in babica; Matana Roberts pa pri tem deluje, recimo, kot plovilo. In to plovilo se po zadnjih besednih izpovedih ne zadovolji zgolj z Misisipijem in njegovo delto, pač pa ima novo, naravnost neverjetno ambicijo. Dihalne poti, dihalne tehnike, do katerih je Matano Roberts pripeljalo intenzivno ukvarjanje s pihali, so prejele še svojo geopolitično ekstenzijo in novo obsedenost – pljuča in prepona zajemajo zrak za plovbo po črnem Atlantiku. V nedavnih intervjujih Matana Roberts namreč izpove, da jo zelo privlači premikanje po vodi, kakršno so doživljala afroameriška telesa za časa trgovanja s sužnji. Muzičistka, skadateljica, zvočna in vizualna umetnica si je našla nov konjiček – potapljanje na dih.

»Stopnje kognitivnih disonanc«, ki prežemajo zgodovino njene rodne Amerike, so za umetnico-avanturistko enkratna priložnost, da nam predstavi zvok in njegova preštevilna razburkana nasprotja. Zanimajo jo vzdržljivost, vztrajnost, migracije, osvoboditev, improvizacija, in to v razponu od intimnega, solističnega angažmaja do – v tem primeru – krasnega gromkega seksteta. Nikakor ne moremo reči, da Matana Roberts govori o spominu, ne, kajti ona kratko malo govori spomin – ameriški načini preživetja se oglasijo skoz pihala in petje, ki je zvečine dokaj žalostno, mestoma kontemplativno, a ima svoje krepke radostne in celo bleščeče momente. Matana Roberts se natanko zaveda, da stoji in svojo muziko izvaja na plečih tolikerih raznolikih ljudi iz silno različnih slojev, ki nikakor niso bili tako privilegirani, kakor je ona sama. Coin coin je, skratka, poseben praznik, tale nedeljski večerni momentum tik pred novim letom pa nadvse prikladen, da ji prisluhnemo.

Matana Roberts je tudi neposredna dedinja prenekaterih kontradikcij v ameriškem jazzu; od tod širna strukturacija njenega dela, ki ima sicer globinsko izkustveno naravo, a je predvsem performativno, radovedno, improvizirano, nikdar apologetsko. Upa si govoriti o spominu, izziva družbene norme, kritično preučuje vse možnosti in kot izpeljanko ponotranji novo razumevanje svetov, ki jih vidi v bodisi otopelem bodisi zamrznjenem preteklem stanju, a s silovito, kričavo izraženo željo, da bi jih videla (in z njo še mi) v sedanjosti in neki boljši prihodnosti. V četrtem delu suite so muzikalne iznajdbe Matane Roberts že zelo izpiljene, a se obenem še dodatno sprostijo; potopljen oziroma zatopljen recitativ, guturalno katarzično zavijanje, operni glas, nežna uspavanka, skupinski napev in obnavljanje različnih ameriških ljudskih tradicij in spiritualnosti lahko še bolje kot doslej razberemo kot unikaten glas današnje glasbene Amerike. V duhovitih in produktivnih aranžmajih lahko prepoznamo naslednje stare folk in druge napeve: Paddy on the Turnpike, Cold Frosty Morning, St. Louis Blues, Roll of the Old Chariot, Tennessee Waltz. V tokratni ansambelski postavitvi nastopajo avtorica Matana Roberts (altovski saksofon, klarinet, govorjena beseda, glas) in kvartet, ki ga je sestavila v New Yorku: Hannah Marcus (električna kitara, kitara z najlonskimi strunami, gosli, harmonika, glas), Sam Shalabi (električna kitara, ud, glas), Nicolas Caloia (kontrabas, glas) in Ryan Sawyer (bobnarska baterija, vibrafon, dromlja, zvonovi, glas), gostujejo pa še Steve Swell (pozavna, glas), Ryan White (vibrafon) ter pevski trio Thierry Amar, Nadia Moss in Jessica Moss.