No Agreements, 2022

Časi MTV-ja so mimo. Za psevdonimom Material Girl, s katerim se podpisuje avtor albuma i85mixx21​-​22, namreč ne stoji Madonna, pač pa skrivnostni producent in raper iz Atlante. Razen informacije, da uporablja moške zaimke, svoje življenje ohranja zasebno. Vemo pa, da je eden prvih, ki so izdali glasbo pri bostonski elektronski založbi No Agreements. Po prvencu Tangram izpred dveh let in njegovem lanskoletnem nadaljevanju Drujjha je letos izšel še album abstruznega naslova. V okviru avtorjevega opusa predstavlja nadaljevanje in nadgrajevanje žanrskega kolažiranja, ki sicer popovsko senzibiliteto vpne v intrigantno nekonvencionalen format.

Če bi hoteli naštevati žanrske prvine albuma i85mixx21​-​22, bi nemara zapadli v zajčjo luknjo. Drum and bass, jazz, dub, alternativni rap, folk rock … Ko bi pri preštevanju prišli nekje do dvajset, bi spoznali, da smo pravzaprav zgrešili bistvo ustvarjanja Material Girla. Podobno kot kuratorji filmskih soundtrackov namreč avtor albuma glasbene zvrsti prikraja prizorom njegove pripovedi. To pa ne pomeni preprosto tega, da posamezne žanre zvede na občutja po principu stereotipične ikoničnosti – »hiter tempo pomeni agresivnost«, »free jazz je odštekan« in tako dalje. Material Girl skoznje govori, a jim ne pusti, da bi govorili namesto njega. 

Govor oziroma rap je sicer na dolgometražcu glavni način vokaliziranja. Dodatne vokale prispevajo tudi zombAe, PK Shellboy, Amir Bilal, Krullebol in Murrumur – manj znani kolegi založbe No Agreements. Naj na tem mestu pristavimo bolj kot ne edini kritični komentar: Material Girl ni najbolj vešč raper, kar je mogoče opaziti pri manj prepričljivih poudarkih sicer vsebinsko zelo emotivnega rapa. Povedano na kratko, nekdo je moral našega Material Girla prav grdo zajebati, tale album pa izpričuje njegovo tuhtanje in naprezanje, kako iz tega nesmisla splesti nek zaključek. Njegova prvoosebna pripoved pa občasno sega po večjem pripovednem zalogaju, kot ga je sposoben kredibilno odrapati. Realistično slikanje čustev na albumu je zato pod vprašajem, saj se vanj, če besedil ne spremljamo pozorno, težje vživimo. A Material Girl to pomanjkljivost z iskrenimi besedili ter songwritersko in produkcijsko razgibanostjo precej uspešno odtehta.

Posamezni komadi na albumu so segmentirani navznoter, na enak način kot večdelni komadi progresivnega rocka. Ne nosijo naslovov, pač pa nekakšna nesmiselna delovna imena, ki izpričujejo, da jih je treba razumeti izrazito kot del albumske celote. Ta ima sicer nenavadno strukturo. Pripovedni lok traja od uvodnega komada i85mixxalbumversion do predzadnjega i85mixxreprise, o čemer priča ponovitev uvodnega drumandbassovskega Amen breaka. Nato pa se album še ne zaključi, temveč preide v 14-minutni i85mixxextended. Za vrhunec albuma se izkaže govorjena beseda s pripovedjo o dečku, ki sčasoma spozna, da vendarle nima posebnih nadnaravnih moči, o katerih je sanjal. S tem pa podre lastno obrambo pred eksistencialnim spoznanjem, da je zgolj eden izmed 7,8 milijarde ljudi, zgolj vlažen računalnik iz mesa, zgolj služabnik svojih želja in strahov.

Ideja manipulacije glasbenih zvrsti kot narativne tehnologije sicer ni nova – zlasti večja imena hiphopa se znajo izjemno spretno opirati nanje. Za primere bi lahko vzeli kar Kendricka, Kanyeja ali duo OutKast, ki jim žanrske transgresije niso tuje. Pa vendarle je to idejo le redkokdo peljal tako daleč. Sodobnejši vplivi, ki jih lahko slišimo na albumu, čisto zares segajo vse od zapohanih kronik R.A.P. Ferreira in hipnagogizmov Deana Blunta ter celo autotunanih napevov Bon Iverja. Pluralni nabor slogov je izredno pester celo v primerjavi z avtorjevimi predhodnimi albumi; a z njimi se nikdar ne zgolj baha. Material Girl se na albumu tako zopet izkaže za pesmopisca, ki poleg safarija ustvarjalnih možnosti lahko poseže tudi po njihovih globinah. S tem se utemeljuje kot eden bolj razgledanih poznavalcev širine sodobnih glasb in, kar je še važneje, tudi kot sposoben producent.