Ici d'Ailleurs..., 2013

Čeprav je Matt Elliott že dolgo obdobje del glasbenega kolesja, se je šele v dark folk podobi razgalil in pred občinstvo stopil s svojim imenom, ne da bi se skrival za psevdonimom The Third Eye Foundation. V nasprotju z otožnim folkom je The Third Eye Foundation elektronska zgodba, zavita v drum'n'bassovsko razigranost ter hkratno temačno atmosferičnost. Še pred tem je sodeloval s postrokerskimi psihedeliki Flying Saucer Attack. Matt Elliot je v svojem glasbenem delovanju dosegel številne preobrazbe, a hkrati njegova različna zvočna obdobja vsebujejo karakterne podobnosti. Tako kot je The Third Eye Foundation slišati grozeče temačno, je Matt Elliot v folk podobi zavit v melanholično črnino.

Njegov globok bariton pripoveduje zgodbe že od trilogije Drinking, Failing ter Howling Songs, ko je bristolski glasbenik prešel k francoski založbi Ici d'Ailleurs. Medtem ko se debitantski album The Mess We Made še močno navezuje na preteklo drum'n'bassovsko zvočnost, njegove naslednje plošče dobijo melanholičnost, kakršno poznamo pri Tindersticks. Za tem na albumu The Broken Man opisuje propad ljubezenske zveze. Kadar govorimo o Mattu Elliottu, torej neizogibno pomislimo na otožnost osamljenega človeka. Tudi tokrat je z albumom Only Myocardial Infarction Can Break Your Heart ovit v plašč črnine, ki pa tokrat ne nosi tako težkega bremena. Ob humornem naslovu albuma pesmi navkljub otožnemu podtonu v sebi nosijo malenkost več svetlobe.

Že ko poslušamo uvodno pesem The Right to Cry, ki dosega epskih sedemnajst minut, nas prepoznaven bariton objema z osamljenostjo, a hkrati Elliottovo prepletanje strun ponuja optimistično svetlost. Čeprav je refren „Hold me like you used to do again“ slišati kot stavek ob koncu razmerja, je zapet skupaj s spremljevalno zasedbo, kar Elliotta postavlja izven osamljenosti. Sledi dolg dramatičen zvočni lok, ki ga dosega skupaj s spremljevalnimi glasbeniki, v katerem na trenutke spomnijo na utesnjenost, ki jo tvorijo The Bad Seeds Nicka Cava. Tako je uvodna pesem sestavljena iz več zvočno raznolikih delov. Slednje lahko prenesemo tudi na celotno ploščo, saj vsebuje različna razpoloženjska nihanja. 

Kaj se sliši huje kot naslov pesmi Prepare for Disappointment? Če ostanemo pri kontekstu albuma, bi se odgovor glasil srčni infarkt. Humorno, a hkrati se zdi humorna tudi pesem, ki nosi tak naslov, saj je podana skozi vzhodnjaško zvočnost, ki se sliši romantično in zasanjano barvita. Na tej točki je melanholija pozabljena, pa čeprav nas je še malo prej zaobjemala v čudoviti inštrumentalni pesmi I Would Have Woken You With This Song. Podobno se album v svetlejši podobi nadaljuje v pesmi Again. Ko se plošča konča s komadom De Nada, ki je ponovno močno ovit v otožnost, se zavemo, da je celotna plošča Only Myocardial Infarction Can Break Your Heart, tako kot uvodna pesem The Right to Cry, polna raznolikih razpoloženjskih nihanj. Natančen in čist zvok odlično sovpada s svežino, ki jo tvori Elliottovo prepredanje kitarskih strun, a hkrati njegov globok vokal pripoveduje žalostne in v črnino obarvane zgodbe. 

Matt Elliot nadaljuje pripovedovanje žalostnih zgodb, a tokrat občasno zaide k svetleje obarvani zvočnosti. Celoten album se sliši kontrastno, kot tudi pesem Reap What You Sow, kjer v nasprotju kitarskih strun stoji globok vokal pripovedovalca, ki zgodbi dodaja kanček ironične zbadljivosti. Večplastnost, razpoloženjska raznolikost in na trenutke lahkotnejša podoba pa so tista rdeča nit, ki zaznamuje šesti studijski album Matta Elliota.