Britanca Matta Elliotta tisti z dobrim spominom verjetno pomnite po sodelovanju v space rockovski zasedbi Flying Saucer Attack ali po lastnih drum and bassovskih izdajah pod imenom Third Eye Foundation iz devetdesetih let. Pod lastnim imenom pa zadnjih osem let ustvarja temačno različico folka, ki temelji na kombinaciji njegovega ekspresivnega baritona in akustične kitare. Broken Man je v tem okvirju njegov peti, nemara najbolj oseben album doslej.

* Britanca Matta Elliotta se tisti z boljšim spominom nemara spomnite po sodelovanju v bristolski spacerockovski zasedbi Flying Saucer Attack, še verjetneje pa po njegovih drumandbassovskih izdajah pod imenom The Third Eye Foundation iz devetdesetih let. V novem tisočletju se je Elliott nehal skrivati za psevdonimom, beati in loopi in se preusmeril k osebno izpovednim komadom, ki jih sam označuje za »dark-folk« ali »ghoststep«. Elektronske posege je minimaliziral in se osredotočil na kombinacijo svojega ekspresivnega baritona in ubiranja kitarskih strun pod vplivom andaluzijskih, balkanskih, arabskih in drugih godb.



The Broken Man je njegov peti album v tem okvirju in četrti za francosko neodvisno založbo Ici d'ailleurs, sicer znano po izdajah njegovega občasnega sodelavca Yanna Tiersna, ki je sodeloval tudi pri miksanju pričujoče plošče.

Pred nami je verjetno Elliottovo najbolj intimno in razgaljajoče delo: zaokrožena zbirka sedmih komadov o razpadu ljubezenskega razmerja. Čeprav gre za klasično temo, ki je bila v umetnosti obdelana že ničkolikokrat, mu je uspelo doseči presenetljiv rezultat. Njegova odlika ni formalna inovativnost na ravni glasbe ali besedil. Petje ob spremljavi kitare je konec koncev eden najbolj konvencionalnih načinov ustvarjanja glasbe, kar jih poznamo, in Elliottova posebnost je s tega vidika zgolj v tem, da se mestoma zateče k vokalnim vložkom, ki črpajo navdih pri cerkvenem petju in pomagajo ustvariti specifično, skoraj liturgično atmosfero. Hkrati se avtor pri opisu čustvenih stanj, ki spremljajo razhod z ljubljeno osebo, težko izogne nekaterim klišejem: ljudje imamo v takih situacijah pač podobne občutke, ki so bili izrečeni že neštetokrat in njihovo vnovično izrekanje ravno zato lahko postane patetično.



Toda Elliottova prednost je v njegovi osupljivi interpretativni moči, zaradi katere tudi verzi o globokih brazgotinah na srcu ne izpadejo banalno. Glasbeni samouk se zaveda, da je zmožnost posredovanja najsubtilnejših občutij, s katero se ponaša človeški glas, še vedno eden najbolj učinkovitih načinov, kako doseči poslušalca. Pri tem mu dobro služi njegov zamolkli bariton, ki ga večji del plošče spaja z melodičnim, a temačnim flamenkom, in ki ga mala skupina njegovih stalnih sodelavcev tu in tam oplemeniti z godali ali klavirjem. Ta glas nas popelje v svet mraka, bolečine in žalosti, ki ju s seboj prinese ljubezenski brodolom. Besede so tu odveč.

Vseeno pa plošča The Broken Man ni soundtrack za rezanje žil. Čeprav Elliott ne piše vesele glasbe, ni defetist. V njegovih skladbah o prizadetosti, osamljenosti in trpljenju je tudi nekaj lepega, vznesenega, celo katarzičnega – nekaj, kar zbuja upanje.



K temu pripomore tudi prefinjena dramaturgija plošče, ki ni zgolj skupek nametanih pesmi, temveč z občutkom narejena celota. Njenega toka ne zmoti niti edini tujek med sedmimi komadi, ki iz okvirja folka stopi v klasični idiom - trinajstminutna klavirska skladba s pomenljivim naslovom If Anyone Tells Me 'It's Better to Have Loved and Lost Than Never Have Loved at All', I Will Stab Them in the Face. Sestavljena je iz dveh improviziranih klavirskih delov, ki jih je transkribirala in nato ponovno odigrala francoska klasična pianistka Katia Labčque ob spremljavi čelista Anila Eraslana.



Lepota in teža plošče The Broken Man Matta Elliotta je v intenzivnosti čustev in občutij, ki jih uspe izraziti izvajalcu. V današnjih ciničnih časih je to redkost, ki jo je treba ceniti.



pripravila Polona Poberžnik