Drag City, 2021

Volkovi so živali, ki se zaradi skupinskega lova in večje zmožnosti preživetja združujejo v krdela. A včasih, ko kak član zapusti krdelo prostovoljno ali ne, naletimo na popularni trop “lone wolfa”. Lastnost je pogosto pripisana kakšnim junakom akcijskih filmov in izhaja iz dejstva, da nekdo zapusti oziroma zavrne varnost in udobje normalnega življenja v prid individualne svobode. A kaj se zgodi, ko se srečata dva taka individua, ki skupaj tvorita nekaj več? Prispodoba volkov v tem primeru nekoliko propade, saj bi se verjetno napadla, toda ljudje vseeno nismo tako krvoločne živali, vsaj ne večino časa, in odgovor na prej postavljeno vprašanje je naslov albuma tokratne Tolpe bumov, Superwolves. Samotna volkova pa sta Matt Sweeney in Bonnie 'Prince' Billy.

Bonnie 'Prince' Billy je psevdonim, ki si ga je pred leti nadel večstranski ustvarjalec Will Oldham, ime, ki bi moralo biti večletnim poslušalcem Radia Študent še kako znano. Z dobrimi dvajsetimi albumi za sabo in več plodnimi sodelovanji, na primer z Björk in Billom Callahanom, je večkrat krasil Študentove radijske valove. Nazadnje v oddaji Samotni potnik s plato I Have Made a Place ob koncu leta 2019, njegovo prvo samostojno plato z novim materialom v osmih letih. Pred tem še v RŠ koncertu, ko je Nina Hlebec ob poslušanju bootlega njegovega koncerta leta 2001 iz Orto bara dejala, “da je v njegovi glasbi nekaj vseobsegajočega za posameznike najrazličnejših glasbenih porekel, ki si njegove plošče vrtimo znova in znova”. Na drugi strani sodelovanja stoji Matt Sweeney, najbolje poznan kot izvrsten kitarist, ki je svojo kariero začel kot frontman alternativnih zasedb Skunk in Chavez. V zadnjih letih pa ga največkrat slišimo v vlogi studijskega glasbenika na albumih izredno širokega nabora ustvarjalcev, od Neila Diamonda do Adele in Tinariwen. Prav tako ga je možno prepoznati kot voditelja internetne serije Guitar Moves, ki je svojčas izhajala na Viceu.

Matt in Will sta se pred dolgimi leti spoznala prek skupnih prijateljev in kmalu ugotovila, da sta sorodni duši. Sprva je Matt igral v koncertni zasedbi Bonnieja 'Princea' Billyja, toda ni trajalo dolgo, da je Will prepoznal njegov talent za kitaro in mu predal eno svojih surovih besedil, da ga aranžira. To so bili zametki njunega sodelovanja, ki se je leta 2005 kristaliziralo v prvi skupni album, imenovan Superwolf, surovo ploščo, ki je večinoma vsebovala zgolj kitaro in vokal. Prav v tej preprostosti in lahkotnosti so Willova besedila prišla zares do izraza, Mattovo obiranje strun pa se je izkazalo za perfektno podlago. Deležna sta bila pozitivnih kritik in predanega poslušalstva, vendar kot akt nista dolgo ostala skupaj in se kmalu vrnila v lastni primarni stanji.

Dobrih 15 let po Superwolf Matt in Will spet združujeta sile v izdaji albuma, ki bi ga nestrpno pričakovali, če bi vedeli, da se ga lahko nadejamo. Koncept ostaja bistveno nespremenjen, Will pošlje Mattu besedila, ki jih on potem upesni. Vse ostalo je potencirano, razširjeno, kot lahko pričakujemo iz samega naslova; kjer je bila prej ednina, je sedaj množina, kjer je bil prej en Superwolf, je zdaj več Superwolves. Res je, da je samo število glasbenih sodelavcev na določenih komadih naraslo, toda to ni edino področje potenciranja. Stilsko je nabor komadov bolj razgiban, aranžmaji so bolj dodelani in besedila bolj osebna, vse to, brez da bi izgubili esenco, ki je prvi album naredila tako poseben. Lahkotnost in igrivost sta še kako prisotni, čuti se njuna želja po sodelovanju in edinstven odnos, ki sta ga gradila vsa ta leta.

V teh 15 letih se je Willu zgodilo marsikaj. Kmalu po izdaji prvega skupnega albuma mu je umrl oče, pred tokratnim pa po dolgi bitki z demenco še mati. Spoznal je ženo in nedavno postal oče, skratka njegovo življenje je bilo turbulentno, zato se je razumljivo za odtenek umaknil iz javnega življenja. Besedila, ki jih piše za projekt, so namerno surova in to pride tokrat po vsem, kar se je zgodilo, še toliko bolj do izraza. Ne skriva se za plastmi prispodob in pogosto na najbolj živahnih komadih udari z najbol žalostnimi besedami, kot na primer na bivšem RŠ hitu The Hall of Death, ko odpira rano mamine smrti. Seveda je za aranžmaje v glavnem odgovoren Sweeney, ki tokrat pokaže vso širino svojega glasbenega izraza. Leta studijskega dela, sodelovanj in produciranja so nedvomno odgovorna za globok bazen vplivov, iz katerega je črpal za Superwolves. Na albumu lahko slišimo vpliv starega rocka, psihedelije, bluegrassa, folka à la Cat Stevens in za povrh še puščavskega tuareškega rocka, zopet enega največjih mojstrov žanra Mdouaa Moctarja in njegovega banda, ki jih Matt in Will gostita na treh od štirinajstih komadov. Res je, da celotna zadeva zveni nekoliko fotrovsko, saj je do neke mere odraz celotnega dosedanjega dela dveh pomembnih figur z večdesetletnimi karierami, ki sta nenazadnje v bistvu tudi fotra, no ja, eden zares, drugi pa zgolj po duši.

Od plate Superwolves dobimo vse, kar smo dobili že od prve, a potencirano, saj predstavlja tisto višjo stopničko. Nekoliko težje pa album umestimo v diskografijo njegovih kreatorjev, Matta Sweeneyja in Bonnieja 'Princea' Billyja. Gre namreč, če še ni bilo zadostno poudarjeno, za pomembna lika z ogromno količino del, kar še posebej velja za Bonnieja 'Princa' Billyja, ki bi si zaslužil poglobljeno obravnavo v kakšni daljši oddaji. Z vso gotovostjo pa lahko zatrdimo, da je album Superwolves še kako primeren naslednik Superwolfa in da predstavlja odlično vstopno točko za nadaljnje raziskovanje del obeh izvajalcev.