JT: Your songs are thought by many to explore the darker side of human nature. Would you agree with such an assessment? If so, what is the motivation behind such an exploration?

WO: It is my understanding that human nature gets considerably darker than the aspects explored in my songs.

Do posnetka, predstavljenega v tokratnem RŠ koncertu, smo prišli predvsem po zaslugi zelo posrečenega naključja. Manjše omizje ljubiteljev Willa Oldhama se nas je nekega večera spraševalo, ali smo možakarja, ki od zgodnjih dvatisočih naprej sicer večinoma ustvarja in nastopa kot Bonnie 'Prince' Billy, kdaj imeli priložnost videti na katerem od domačih odrov. Hitra internetna poizvedba je najprej delovala precej skopa z uporabnimi informacijami, nato pa smo padli v pravo zlato jamo oziroma naleteli na blogovsko stran z imenom I've made you a tape. In na njej med drugim na celoten posnetek Bonniejevega koncerta v ljubljanskem Orto baru leta 2001. 

Prvotna nejevera je seveda porodila tudi nekaj dvomov o pristnosti in vprašanj o tem, kako je do posnetka sploh prišlo. Avtor blogovskega zapisa navaja le, da je zvočni zapis pridobil potom – bolj ali manj legalnih, a vendarle legitimnih – internetnih zakladnic glasbe. Kar pri tovrstnem posnetku preseneča, pa je to, da ne gre za nekvaliteten bootleg, temveč za več kot spodoben koncertni zapis, ki bi se brez večjih težav prodajal tudi kot uradni zvočni dokument dogodka.

Kot smo uspeli izvedeti, se je koncert odvil v organizaciji FV Music in po pričevanjih sicer ni privabil ogromnega števila obiskovalcev, bojda le nekaj desetin, a po besedah Luke Zagoričnika vendarle »dovolj, da je nekdo napravil bootleg«. Organizatorka Monika Skaberne dodaja še: »[…] super koncert je bil, snemal je Radio Slovenija, odličen sound je naredu Boban, koncert pa je organiziral FV music. Kdo je "organiziral" butleg pa pojma nimam […]« Bonnie Prince se je tisti čas sicer bolj redko mudil v Evropi, zato se zdi škoda, da ga je v živo ujelo le nekaj duš, čeprav se koncertno vzdušje na posnetku zaradi tega ne zdi prav dosti okrnjeno. 

Glasbena persona Bonnie 'Prince' Billy je kljub temu, da je z leti začela združevati zelo raznolike glasbene zanesenjake, še zmerom precej skrivnostna. Will Oldham v intervjujih redko razkrije več, kot ga vprašajo, kljub temu pa se zdi, da je v njegovi glasbi nekaj vseobsegajočega za posameznike najrazličnejših glasbenih porekel, ki si njegove plošče vrtimo znova in znova. Nekako tako je tudi s posnetkom ljubljanskega koncerta, človek bi si ga kar vrtel v nedogled in se prepuščal žlahtni Bonniejevi patetiki, prepredeni z melanholično, a izredno učinkovito sporočilnostjo, osnovano zlasti na besedilih, ki so zanj bistvo pesmi, s katerim se mora ujeti glasba – in ne obratno.

To se je na ljubljanskem koncertu tudi zgodilo, slišati je, da so se glasbeniki ulovili tako med sabo kot tudi z omenjeno maloštevilno publiko. Vsebina koncerta se razpre nekje v okviru Oldhamovih tipičnih idej o ljubezni in preziru, božanskem in posvetnim, življenjem in minevanjem, pa tudi med humorjem in trpkostjo. Tisto, kar poslušalcu ostane, pa je morda zlasti čudno spoznanje, da nemara nikoli ne bo ničesar doživel tako močno, kot Bonnie 'Prince' Billy to ubesedi in uglasbi.