Matter: Amphibios

Matter: Amphibios

Oddaja
18. 5. 2016 - 19.00

rx:tx, 2016

 

Meduze meduze, pa »Rufis v drink«, pa bass dron, ki ga do danes poslušalec prepozna že v prvem trenutku, ko kazalec mesta predvajanja oplazi odebeljen waveform vsem znanega prvega hita zasedbe Matter. Tako se je iz Kamnika izvirajoča, vendar na Ljubljano tesno vezana trojica predstavila ožjemu delu širše zainteresirane javnosti zgodaj pomladi leta 2015. In tako se je tudi razvnela vojna mnenj o vrednosti zasedbe in njene glasbe. Ali pač pomanjkanju le-te. Zeh ... Trdovratne sile statusa quo pri nas so takšne, kakršne so, od njih ne gre pričakovati nič novega v smislu konstruktivne kritike. Po drugi strani pa je rap komad, ki sledi določeni pop senzibilnosti vsaj do mere, ko izkristalizira catchy hook, proizvedel pričakovane učinke, v tem primeru neke vrste lokalno viralnost. Nič zares progresivnega, torej, sploh v primerjavi z bolj omembe vrednimi trenutki internetnega / meme rapa, s katerim – da ne bo pomote – Matter nima blage veze. Z ozirom na naš zaspan kontekst, ki se z veliko zamudo prebuja ob dejstvu, da so prihodnost vsebinsko plehki, plesišču prijazni bangerji, pa gre vendarle poudariti, da gre za dostojen, čvrst komadič, ki konkretizira odnos določenih mikro-scen, ahhhhemmm - RŠ, do malce bolj sodobnega razumevanja hip hopa.

V mesecih in dobrem letu po izidu pa se zdi, da je uradni PR diskurz okoli zasedbe, bolj kot je bilo očitno v primeru »razvpitih« Meduz, stopil v korak z neformalnim govoričenjem okrog multimedijskih avantur Dachota, Levanaela in Tunye, da se je torej vpičil v ravzpitost kot tako... Saj veste, Matter je tista skupina, ki deli slovensko poslušalstvo na dva med seboj sovražna si tabora, od katerih ne eden ne drugi seveda ne popušča niti za milimeter bodisi pri svojem oboževanju bodisi pri svojem hejtanju ... »polarizirajoče«, ali kako že? Morda, si lahko mislimo, bo dolgometražni prvenec Amphibios, ki izide 20. maja pri založbi rx:tx, nov mejnik pri občem dojemanju skupine. Kot skrbno sestavljena, vsebinsko zajetna izjava nekega izvajalca je albumska forma kot narejena za take preobrate. Morda bo Amphibios končno posegel v situacijo ter povzročil zasuk v eno ali drugo – ali celo tretjo – smer. Če nič drugega, gre to hipotezo, ki očitno seže globoko v ontologijo skupine, preizkusiti ob poslušanju.

V prvi vrsti album potrdi moment, ki ga je zadel komad Meduze, in tako jasno kaže določen smoter glasbenega ustvarjanja skupine Matter. S komadi, kot so Mrki Flow, Pimpin Piaf in nedavnim RŠ hitom Tri sonca, skupina spet seže po hookih, dronih in performativnem jebivetrstvu, in rezultat je OK. Sploh ker lahko pozitivne učinke de facto singlov na albumu predvidevamo s precejšnjo mero gotovosti glede na konkretni poslušalski kontekst. Podlage naštetih komadov so čvrste do mere, ko bodo verjetno še kar naprej igrale vlogo tistega »no, ok, to ti dam« tudi pri manj navdušenih poslušalcih. Pozitiven pristop je na mestu tudi ob ponavljajočih se frazah in kratkih kiticah, ki tvorijo minimalistične refrene oz. hooke in verze teh komadov ... vsaj kolikor poslušalec nima predsodkov do tovrstnega pristopa in kolikor skupina te hooke hitro izpljune – poigravanje z artikulacijo glasu namreč hitro zveni pretirano corny, zato se komad Safari ni uvrstil med prej omenjene. Seveda pa je načeloma res, da ob pretiranem grajanju »pop« formule skupine Matter človek verjetno izpade ali malenkosten ali anahronističen ... ali pač star.

Precej manj evfemističen pa je lahko kritik pri tistih komadih in liričnih pasažah, v katerih skupina črpa reference in, bojim se, tudi navdih iz bog ve kje. Ko Dacho zaključi album z izjavo, da bi se najraje »batlal« s pesniki, to očitno misli čisto resno. Žal. Čarovnik Merlin, Mali Princ, Casablanca, Michelangelo, Sofia Loren ... ob opiranju skupine na humanistični kanon lahko skoraj že vzkliknemo: »o čem da fak govorite?«. Onkraj slabega in pretencioznega se tu ob Matter pojavi niti malo retorično vprašanje: ali res obstaja nekdo, ki poseduje dovolj kulturnega in družbenega kapitala, da mu ne bi razneslo glave, ko bi prižgal MTV in bi si ob verzih, ki marsikomu delujejo kot neuspel poskus približevanja učne snovi osnovnošolcem v devetdesetih, mislil »Uau! Omenil je Kurosawo, hudo!«? In tu, če sploh kje, se kot smiselna dejansko izkaže oznaka »boy band«, ki se tudi uradno pojavlja v opisih skupine. Saj boy band v prvi vrsti prodaja nek koncept oz. ga kupujejo njegovi oboževalci in si zato lahko privošči bolj liberalen odnos do komično slabega mašila, kar tovrstni verzi v končni instanci so. Posebno ko si predočimo dejstvo, da zasedbi Matter ne moremo iskati korenin v „per se“ hip hop krogih. Vsaj upam, no!

Ampak niti tu ne gre biti preveč hudomušen. Sploh glede na to, da se smrdljivi, "haute" pretenciozni prijemi skupine radi nakopičijo predvsem v trenutkih, ko ta glasno opozarja nase – nadgrozen videospot za prej omenjene Meduze, na primer. Takšnih prijemov je v resnici na prvencu Amphibios presenetljivo malo. Album je namreč pretežno soliden in poslušljiv. Vključuje, kot rečeno, prave kislice, ampak količinsko jih približno uravnotežijo trenutki, ko njihove kamniške štorije orišejo iskren nasmeh na obrazu vsaj tistih poslušalcev, ki ne hodimo redno poslušat freestyle tekmovanj. Retrostalgični verzi v komadu Bomboni na primer izstopajo v zelo pozitivnem smislu. Pa odličen zadnji komad Mrki flow lepo zaokrožuje ne samo album, temveč tudi nadvse simpatično promo kampanijo.

Hipoteza zavrnjena, torej. Amphibios prinaša bore malo česarkoli, kar bi hejterje omehčalo, oboževalci pa bodo bržkone dobili nov material za nadaljnjo reprodukcijo argumentov za. Tistih, ki jih poslušamo že od Meduz naprej. Za pro et contra igro stališč, ki se ne tičejo le glasbe same, album Amphibios, kakršenkoli že je ali kakršenkoli bi lahko bil, najbrž niti ni pomemben.

Če pa se že gremo glasbene kritike, lahko ob koncu vseeno omenimo razširjeno prepričanje, da je Matter skupina, ki uspeva zaradi vez, skupina, ki jo naprej rine ekskluzivna klika vplivnih prijateljev. Ja, da te sicer pridne učence literarnih klasik malo zatožimo, tudi to je »a thing«. Tudi zato bo po vsej verjetnosti Matter tudi po Amphibios še vedno ostal ista dvoživka, kakaršna je vedno bil, vprašanje naklonjenosti / nenaklonjenosti poslušastva do te skupine pa še naprej ujeto v kompleksno, a vsem že dobro znano omrežje dejavnikov, po katerem naj se vsak orientira skladno s svojimi glasbenimi in družbenimi pozicijami in nazori ter se na koncu odloči, kaj je zanj bolj pomembno: dobrodošla svežina prikazov pikareskne bede vsakdanjega življenja na periferiji Ljubljane ali resnična beda scene v njenem osrčju, ki jo delajo ene in iste face in njihovi frendi.

No ja ... kot smo že na začetku ugotovili, trdovratne sile statusa quo pri nas so itak pač takšne, kakršne so. Zeh.

 

Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

recenzija

Čikaški blunt pač ne bo popušil napram podalpski domačici, se je pa ne da kupit

kako da ne?! sold out! :P

To, mega recenzija :)

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.