Thirsty Ear, 2012

Trio Matthewa Shippa je postavljen kot klasičen jazzovski trio – pravzaprav klavirski, saj ta pretežno v New Yorku delujoči pianist ostaja v ospredju večino časa. Če v svetu jazzovskega tiska Matthew Shipp velja za kontroverznega ikonoklasta, pa ga na pričujoči frekvenci večinoma poznamo po njegovih projektih na mejah jazzovske improvizacije. Kot urednik proslule serije Blue Series v okviru založbe Thirsty Ear, ki je izdala tudi pričujoči posnetek, je večkrat sodeloval pri projektih z elektronskimi producenti in ga  kiksnil skupaj z Anti-Pop Consortion. V svoji razlomljeni igri se rad peča z lomljenimi ritmi sodobne hip-hop produkcije, kadar v zasedbah Davida S. Ware-a ne dopolnjuje saksofonistove lirično coltraneovske igre. In četudi se v samostojnih projektih, kakršen je pričujoči trio, oddalji od tovrstnih popularizirajočih prijemov, lahko sledove le-teh zlahka prepoznamo tudi na tem mestu.

Opazka o 'klasičnem' jazzovskem triu tu vseeno velja: majhna zasedba dopušča izstopanje posameznih igralcev, kar še dodatno izpostavijo predvsem kratke kompozicije, ki polnijo album Elastic Aspects. Ker tako ni prostora za velike ideje, spiritualna pridiganja ali kompozicijske eksperimente, poslušanju preostajajo stilski poudarki in medigra posameznih instrumentov. Trio, ki ga poleg pianista sestavljata še Michael Bisio na kontrabasu in Whit Dickey na bobnih se je proslavil že z lansko izdajo, The Art of the Improvisor, a tokrat bo primerjava morala izostati.

Elastic Aspects se tako osredotoča na stilske prijeme in prej omenjene Shippove vznesene izlete prizemlji na trdna tla, predvsem v muzikalnih elementih. Medtem, ko sta preostala člana tria izpostavljena predvsem skozi kompozicijske prijeme, pa v velikem delu Elastic Aspects prednjači pianist in vodja tria. Naslov plošče tako opisuje predvsem njegovo igro, ki ostaja vseskozi poudarjeno ritmična, kar morda sprosti bobnarjev spekter za bolj raztegljiva pulziranja, saj se slednji praktično nikjer ne spusti v vlogo ritmičnega spremstva. Shipp se v svojih variacijah brez teme predvsem poigrava s ponavljanjem, prehitevanjem in zaostajanjem, nekakšnim igranjem okoli poudarkov.

Album Elastic Aspects se posluša kot niz trinajstih variacij brez vodilne teme, uvede pa ga razpotegnjeno godenje v odsotnosti klavirja. Minimalistična zasnova, ki v nadaljevanju poudarja predvsem Shippove spoprijeme s klavirskim tipkovjem z različnih strani ali 'aspektov', se konkretneje prelomi šele v svoji sredini, ko v ospredje končno stopijo tudi drugačne možnosti tria ter bolj prostorsko zastavljeni odnosi. A ti vseeno ostajajo stvar redkejših prebliskov. Zato bi, preden vam spustimo v uho Elastic Aspects tria Matthewa Shippa, zarisali zgolj splošen pogled nanjo. Zagotovo ne izkoristi vseh možnosti, ki jih jazzovski trio oziroma pričujoči trio posebej, ponuja, pač pa se v na primer zaslutene možnosti basistovega godenja z bobnarjevim barvanjem ali te ali one dvoigre s pianistom, spusti kar nekoliko preredko in rezervirano. Ostaja navduševanje nad igro instrumentalista, ki daje triu ime, ter se v tem smislu večino časa vrača k zasnovi bopovskih zasedb, čeprav tukajšnja forma nima ničesar skupnega s hitrostnimi fraziranji v jazzu izpred nekaj desetletij. Prepuščamo vas tako svežemu, za dva komada okrnjenemu posnetku Elastic Aspects Matthewa Shippa, skupaj z drugima dvema članoma tria.