New Amsterdam Records, 2024

Sodelovanje z eksperimentalnimi glasbenicami, kot sta kontrabasistka Silvia Bolognesi in čelistka Tomeka Reid na albumih Here in Now in iteracijah 16 Hits or Misses for Violin and Cello, je v preteklosti močno zaznamovalo zvok Mazz Swift. Mazz se identificira kot oni, zato jih bomo kljub okornosti takšnega opredeljevanja v slovenščini v recenziji onikali. Mazz so nedavno izdali prvi polnopravni debi pri založbi New Amsterdam Records. Plošča The 10000 Things: Praise Songs for the iRiligious je sodobna kompozicija, spravljena v veliko popularnejšem formatu z opiranjem na zapuščino gospela. 

Kompozicija v veliki meri temelji na dveh elementih. Prvi je inštrumentalno delo z violino, za katero so se Mazz izobraževali na prestižni univerzi Juilliard. Drugi element pa so vokalni napevi, ki povezujejo celoten album, na njihovi osnovi pa izdelek lahko beremo v kontekstu tradicije gospela. Besedila slavijo spiritualnost v različnih oblikah, včasih konkretno z apeliranjem na dobrega gospoda kot v primeru komada No More, drugič pa skozi subjektivno doživljanje sveta kot v primeru komada BLVK Meditation.

Album se umešča v sodobnost tudi zaradi raziskovanja elektronike, predvsem izhajajoč iz tradicije acid housa, kar se morda še najbolj izrazi prav v komadu BLVK Meditation. Zdi se, da so Mazz kot svoj subjekt zaobjeli precej široko paleto derivatov afroameriške godbe, ki je imela v prejšnjem stoletju močno vlogo pri grajenju in ohranjanju skupnosti, obenem pa je bila povezovalni element v kontekstu upora proti zatiralcem. Tako gospel napevi kot kasneje jazz in še kasneje elektronska glasba so vsi mogočni izlivi afroameriške identitete in so vsak v svojem času kot umetniška oblika imeli veliko vlogo pri ohranjanju boja za pravice. 

Tovrstno spajanje različnih žanrov s skupno vsebinsko podstatjo Mazz izvedejo na izviren način brez strukturnih zamejitev, ki bi jih narekovalo sledenje ali ustvarjanje v določeni zvrsti. S tega vidika se do glasbe v resnici težko opredelimo. Je veliko stvari naenkrat, toda nobeno od sestavnih konceptualnih izhodišč ne prevlada nad ostalimi. Zdi se, da Mazz postavljajo različne ideje v idiosinkratsko konstelacijo, nato pa skozi različne komade razodevajo mrežo odnosov in vplivov med njimi. 

Tak način ustvarjanja pokaže novo plat Mazz in morda novo poglavje na kreativnem loku ustvarjalcev. Debitantski album razodene veliko osebnosti Mazz onkraj delovanja v miljeju sodobne komponirane in improvizirane godbe. Seveda na tej točki še ne moremo vedeti, ali album naznanja ero, v kateri bodo Mazz Swift nadaljevali z raziskovanjem linij tradicij, vzpostavljenih na albumu, ali pa gre samo za enkraten ekskurz onkraj običajno zastavljenih akustičnih performansov, vsekakor pa album predstavlja izstopajoči mejnik v opusu skladateljev. 

The 10000 Things: Praise Songs for the iRiligious je intimen vpogled v neurodivergentni svet Mazz Swift. Čeprav album ne predstavlja presežka izvirnosti v žanrih, iz katerih je stkan, ga vendarle lahko razumemo kot naznanjanje nove glasbene misli. Ta misel je utemeljena na meritokraciji glasbene akademije zahodnega sveta, obenem pa izhaja iz inkluzivnih in emancipatornih gibanj afroameriške skupnosti.