Klub Cankarjevega Doma, Ljubljana, 31.1.2017

Po štirih letih, ki so minila od njegovega izjemnega solističnega nastopa, se je v Klub Cankarjevega doma vrnil Roscoe Mitchell. Mitchella, enega najvidnejših akterjev kreativnih afroameriških glasb zadnjih štirih in več desetletij, ustanovnega člana čikaške AACM ter vsesplošnega renesančnega človeka, na tej točki verjetno ni treba posebej predstavljati. Oziroma tako bi vsaj radi verjeli glede na čisto moč njegovega življenjskega dela in izraznosti, vrhunskega saksofonizma ter nepopustljive vizije, suverenosti, konceptualne in izvedbene ostrine. A glede na zev, ki ga odpirata njegova prisotnost in pojavnost, za katero lahko samo molimo, da bi bolj oplazila tukajšnje in tuje predstavljalce kronično nenavdahnjenih ničnosti, sta prostor in potreba po predstavljanju in propagiranju njegove linije nezmanjšana. Preizkušnja je podobna tisti, ki jo izražajo sledeče besede Sunnyja Murraya, ko je spregovoril o lastni poziciji: »When I play they know I exist, and it leaves a space when I go.« To je ta zev, ki je in ni premostljiv. Vendar, če si izposodimo spiritualno-poetično logiko Mevlane Jelaluddina Rumija, je vprašanje lahko tudi še bolj bazično – ali smo prepričani, da sploh imamo radi isto jabolko?

To jabolko – in jablana - sta včeraj bila duh, zapuščina ter tuzemski in izvenkozmični splet intenzitet Johna Coltrana, prek Mitchella in njegovega seksteta. V letu petdesetletnice Coltranove smrti je Mitchell k nam prišel z zasedbo, ki nosi enak naziv kot tista z njegove prve uradne izdaje Sound iz leta 1966, a s povsem različnimi člani. Leto 1966 pa je tudi leto, v katerem je Mitchellu uspelo na kratko s Coltranom tudi igrati, čeprav to dejstvo v primerjavi z mnogimi drugimi, ki so se znašli v viharju skupaj z njim, nikoli ni bilo razvpito. Veliko šestk torej, od letnic do številčnosti zasedbe in še en poklon coltranovskemu kontinuumu s strani sedaj že 76-letnega gospoda, ki mu je živi Coltrane dal ključni impulz pri osvobajanju na eni strani ter potopitvi v globoko tradicijo glasbe kot stika z Drugim, ki jo je pri Coltranu Mitchell zaznal najprej prek sorodnosti z afroameriško baptistično izkušnjo ter nazaj in naprej do Afrike, na drugi.

Pričakovanja so bila visoka in upravičeno taka, saj se glasba, ki se nam je dogodila, ne skriva za naključnosti. Mitchell in zasedba, ki so jo tvorili še Tomeka Reid na čelu, Mazz Swift na violini, Silvia Bolognesi in Junius Paul na kontrabasih ter Vincent Davis na bobnih, pa praktično ni mogla zgrešiti. In tudi ni. Takoj na začetku so nas s petnjast-, dvajsetminutno kontinuiteto razvezujočih se tožb in prekipevanj, podaljšanih v osredotočeno časovnost, ki je v svoji surovosti, prekernosti in človeškosti povsem zaobšla esteticistične zahteve sodobnosti, povlekli globoko v srce obljube Coltranove glasbe. Kar je bilo pri Coltranu kakofonično govorjenje v jezikih, viharniški amalgam trganj, krikov, zaklinjanj, padcev in vzdigovanj ter neizogibna, četudi neredna in od čustev razmajana ozemljenost v žalobne poklone žrtvam neskončnih krivic, se je v tej skladbi materializiralo kot divergentno in galvanizirano brnenje. Brnenje, ki je vrsta petja, ter brnenje, ki predhodi in nasledi eksplozijo. In je hkrati njena intimna, telesno dostopna sled in srž, disonantni prihod domov. Ta takojšnji višek so zaključili s končno temo legendarne Countdown, ki je bila v tistem konkretnem trenutku zaslepljujoče sijoča in kratkomalo prelepa.

Z Vidom sva se pred koncertom pogovarjala o tem, kako je v Mitchellovi glasbi in pristopu - kako se v takih okoliščinah stvari konceptualizirajo in zgodijo - preprosto vse prav. Lahko bi bili prozaični in rekli, »da je vse tako, kot mora biti,« a to, da je nekaj prav, ima svojo ceno. »Prav« ni skladnost oziroma je - je skladnost, vendar šele po afirmaciji obstoja, ki je nujno divergentna glede na osrednji tok represivnosti. Vse to pa se je zdelo kot vdelano v celoto tega, kako je Mitchell stvari zastavil ter kako so jih s sekstetom odigrali ter igrali od njih, stran in skozi. Večer so povečini sestavljale Mitchellove lastne, od Coltrana navdahnjene kompozicije in strukture, med drugim smo slišali take, ki so bile naslovljene Sound for Coltrane s številkama ena in dva. Prepoznavni osišči sta tukaj dve, dva krvava in ognjena stebra, med katera sem postavil uvodno skladbo koncerta. A to sta tudi omenjena Countdown in Alabama, ki smo jo kasneje slišali tudi v kompaktni elegični izvedbi, dva arhetipa vremen, razpoloženj in aglomeracijskih dinamik, po katerih med nas kapljata blagoslov in mrzlica Johna Coltrana.    

Alabama je žalostinka, v kateri je Coltrane kot melodijsko-ritmično-melizmatičen model uporabil govor Martina Luthra Kinga ob tragediji rasističnega bombnega napada v Alabami leta 1963, v katerem so umrla štiri dekleta. V njej se v Coltranovi izvedbi pokaže skoraj nevzdržno boleča sopostavljenost ekspresivne forme elementarnega molovskega bluesa in pripadajočega fraziranja z žalobno, pridigarsko dikcijo. Na torkovem koncertu pa smo jo slišali proti koncu koncerta kot nekakšen kratek epilog, slavnostno odigrano pogrebno koračnico osrediščenih in paradoksalno živih barv. A tovrstna žalobna zvočna poema se je predhodno poprisotila in raztopila v močvirja že v enem od osrednjih Mitchellovih neimenovanih originalov. Le-ta je na nek način zasedel osrednje mesto koncertnega loka in podobno kot uvodna izvedba predočil skrajno osebno in kolektivno uglašeno branje tistega »nečesa«, kar se prek teh čutečih bežiščnic preliva. Izjemen vznik vokala Mazz Swift, ki se je pnel od mrmrajoče tožbe do odprtja glasu, ki je šel v širjave in razprl krajine točk in linij bolečine, izkustva in vednosti skozi vključujočo vpetost drobcev in podtokov, v katerih se srečujemo. Celotna artikulacija pesmi, ki je v sebi dopustila tudi vzcvet in prestop v zavzeto sekcijsko igranje že omenjene Swift, čelistke Reid in basistke Bolognesi, pa je bila tudi nedvoumna lekcija v »prisluhniti in spoštovati«, ki je bila vidna in občutena tako na odru kot med ostalim poslušalstvom.

Koncert so zaključil z – v pomanjkanju primernejšega izraza – lahkotnejšo pesmijo In walked Buckner, ki jo je Mitchell izkoristil za predstavitev celotne zasedbe. Vrnili pa so se še za bis, ki je bil kompresirana esenca tenzije med centrifugalnimi in centripetalnimi silnicami Coltranove molekularnosti. Tovrstni »interstellar space« vihar se je razširjal skozi celoten set, neposredno in maratonsko butnil v ospredje tik pred koncem osrednjega dela ter pomenil nekaj drugačnega, istega, vztrajnega in spremenjenega zaradi pomnjenja in hoje skozi več disonantnih močvirij naenkrat. Z besedami Coil – »Persistence Is All.«