ME AND MY DRUMMER: The Hawk, The Beak, The Prey

Recenzija izdelka
4. 9. 2013 - 19.00

Sinnbus, 2012

 

Bipolarnost je tista, ki bi najbolje pristajala opisu nemškega dvojca Me and My Drummer. Njun prvenec 'The Hawk, The Beak, The Prey', ki sta ga lani izdala pri založbi Sinnbus, v poslušalcu namreč pušča občutek neodločnosti, ali mu je bila plošča všeč ali ne. Ali gre za minimalizem ali pomanjkanje idej? Ali je teatralnost namerna ali posledica megalomanskosti? Ali bi skupina rada ustvarila svoj zvok ali ga neskončno črpala od drugod? Ali smo to že slišali ali ne?

Charlotte Brandi in Matze Proellochs sta se spoznala v gledališču, kjer sta ustvarjala glasbeno podlago za odrske produkcije. Projekt Me and My Drummer se je pričel kasneje, leta 2010 v Berlinu, ne kot samo igranje glasbe, ampak kot performans. Danes priznavata, da je delo v teatru pomembno vplivalo na njun odrski nastop, videoprodukcijo in ne nazadnje tudi na njun lastni zvok. Od tu naj bi črpala melodramatičnost, ki preveva sicer minimalistično postavo bobnov, klaviatur in enega vokala. Alt-pop glasba tega dueta je hkrati osebna in sposojena, inštrumentalno usklajena in razstresena, vsekakor pa moderno sodobna.

Težko pričakovano izdajo albuma lanskega maja je predvsem v Veliki Britaniji napovedal singel 'You're A Runner'. Komad, za katerega sta posnela tudi gledališki video, na neki način postavi standard plošče, saj se od vseh skladb najlepše razvije. Po drugi strani pa je to tudi skladba z največ komercialne narave, kar je za alt-pop zvrst nekoliko nenavadno. Preostanek plošče se giba v podobnem ritmu naslovnega singla: pesmi se pričnejo umirjeno in počasi, vanje nas nežno vpleta večplastni vokal Charlotte Brandi, nato pa se v ritmu bobnov, synthov in zborovskega petja počasi stopnjujejo. Včasih celo prepočasi, kot je na žalost očitno v komadih 'Mother Shell' ali 'So Foreign'. 

Pevkin slikovit glas v marsikateri pesmi odlično deluje kot dodaten inštrument, zato primerjave s Florence Welch niso odveč. Nezadostnost v polnosti zvoka in pri uporabi klaviatur je duo nadomestil s precejšnjo vključitvijo pevskega zbora, ki skladbo 'The Wings' iz monotonosti na primer spremni v luštkan eteralni štiklc. Včasih pa vsi vokali ne rešijo ritmične zmede, preplitkih synthov in pomanjkanja globine nad šibko izvedbo 'Rain Kids' ali pa 'Heavy Waight', ki na začetku prijetno spomni na Goldfrapp ali pa celo Chairlift, potem pa se tako razvleče, da kljub zanimivim elementom poslušalec izgubi zanimanje.

In nato se zgodi preobrat s pola skorajšnjega dolgčasa do intrigantnih skladb, kot so jazzovsko navdahnjena 'Don't Be So Lost', kjer skoraj zaslišimo glas Leslie Feist, 'Down my Couch', ki bi morala postaviti ritmični standard za celoten album, ter celo pozitivna otvoritvena skladba 'Phobia'. Album se skozi vzpone in padce svoje osebnosti umirjeno ali pa utrujeno zaključi z reprizo 'Runner', kakor da je napočil čas za kozarec toplega mleka in dolg počitek v postelji. 

The Hawk, The Beak, The Prey nikakor ni slab album, vendar se ga drži zadrega, da je zastavljen preveč ambiciozno, da se ga drži preveč različnih glasbenih vplivov, ki se ne dopolnjujejo, ali pa smo podobne poskuse res že slišali. Iz povprečja vznikne ravno zaradi nenavadne motnje nihanja razpoloženja, od navdušenja do razočaranja. Poslušalec se odzove nekako tako, kot gledalec po ogledu melodrame z izvrstno igralsko zasedbo in dolgočasnim scenarijem: po ogledu pač skomigne z rameni in se iz gledališča odpravi domov.

 

Me and My Drummer - You're A Runner
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.