MEDUZALEM: The Art of Suspended Judgement

MEDUZALEM: The Art of Suspended Judgement

Recenzija izdelka
13. 5. 2015 - 19.00

Samozaložba, 2015

 

Iz istrsko-kraškega območja prihaja bend Meduzalem s svežim albumom, ki so ga izdali v samozaložbi. Skupina, ki zdaj deluje kot trio, je skozi svoj obstoj doživela vrsto članskih sprememb, a se je njena preobrazba ustavila pri sestavi Rok Soczka Mandac na kitari in vokalu, Matjaž Karlovčec na basu in Blaž Kocina za bobni. Ta mala celica glasbenikov skuša ustvariti na albumu The Art of Suspended Judgement kar se le da strupeno zvočno sliko.

Njihov zvok, ki vsebuje progresivni predznak in se giblje nekje med metalom in rockom, je močno zapisan eklektični zvočni zasnovi. Poleg očitnih kitarskih teženj se namreč v pesmi sem ter tja vtihotapi dubovska estetika ali pa živopisana tribalna ritmika. Tak primer je uvod v pesem z naslovom PopVamp, kjer nas najprej pozdravi plesnost afriške celine, dokler se ne vključijo z vso silo vsi trije člani zasedbe. Agresivno, a obenem funkijaško razgibano, se sprehodijo v uvodni pesmi in s tem nakažejo, v katero smer se nagiba njihov zvočni izraz. Nabildana in tesna ritmika se združi z agresivno in brezkompromisno držo, vse skupaj pa je zlepljeno z dobro mero natančne uigranosti. Uvodni frontalni napad se pri naslednji pesmi Grindermann malo zmehča v dubovskem delu, medtem ko v komadu zadiši po At The Drive-In, album pa lahko v spomin mnogokrat prikliče Faith No More. Poleg agresivne drže Meduzalem skrbijo tudi za melodične vložke kot pri pesmi Spastick Fuck ter Tea from Mars. Album, za katerega bi lahko rekli, da je mala plošča, saj je na njem zgolj šest pesmi, s tem skrbi za žanrsko raznolikost. Ob tem se sliši, da skupina eksperimentira s svojim zvokom, predvsem kitara razkriva širše pojavne oblike, medtem ko ritmična sekcija skrbi za strnjenost zvoka.

Na albumu izstopata predvsem zadnji pesmi, ki sta bistveno daljši in jima je s tem omogočeno zvok še dodatno razširiti. Če se Tea from Mars v osrednjem delu spreobrne v dubovski odvod, v katerem slišimo nežno pojočo kitaro, pa zaključna pesem, ki nosi ime albuma, še najbolj preseneti. Na albumu smo odklon od metalsko-funkijaškega izrazja slišali predvsem v spogledovanju z dubovsko tematiko, tokrat pa se pesem širi v bistveno bolj nedefiniran in širok prostor. Pri tem se skupina poda v ohlapno kozmično sozvočje, v katerem trio išče meje svojega glasbenega izraza.

 

Meduzalem - Spastic Fuck
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness