Planet Mu, 2023

V Tolpi bumov se posvečamo novi izdaji založbe Planet Mu, ki jo vodi eklektični producent µ-Ziq. Založba že skoraj tri desetletja podpira levosučna področja sodobne elektronske, plesne, ambientalne in eksperimentalne glasbe in pri tem ostaja na samem vrhu, ob boku založbam, kot sta Warp in Editions Mego. Konec letošnjega februarja se je v njen katalog uvrstila nova plošča producentk Lare Rix-Martin pod imenom Meemo Comma z naslovom Loverboy.

Za Rix-Martin sicer že četrta izdaja pri omenjeni založbi v diskografiji označuje točko povratka k Planet Mu. Od leta 2016 naprej namreč vodijo njeno podzaložbo Objects Limited, ki se osredotoča na izdajanje glasbe tako imenovanih female-identifying in nebinarnih oseb. Plošče, ki so jih Meemo Comma do nedavnega izdale pri založbi Planet Mu, so večinoma delovale kot raziskovanje zvoka znotraj začrtanih konceptov in ozadij, v katere so zvok vstavljale. Za primer vzemimo izdajo Neon Genesis iz leta 2021, na kateri so kabalistične in judovske sakralne tekste opremljale z elektronskimi produkcijami, navdihnjene s popularno anime serijo Evangelion, kot lahko razberemo iz naslova. Tukaj so kot izhodišče vzele zvočne posnetke branja tekstov in jih prek sodobnih zvočnih manipulacij in tehnik preoblikovale v album, ki se tematsko sprehaja med težavami človeštva in iskanjem judovskih korenin. Tako plošča Loverboy ni le točka povratka, marveč tudi točka zaobrata triintridesetletnih brightonskih producentk. Ne raziskujejo namreč idej in problematik, temveč izdelek posvetijo britanski plesni sceni devetdesetih let prejšnjega stoletja.

Konceptualno ozadje albuma naseli klubski prostor, objekt motrenja pa postane prav akt zabave v klubu. Meemo Comma nas hitro potegne v svet Loverboya, mlade, naivne nebinarne osebe, ki skupaj s prijatelji odide na ogromno zabavo v neznan klubski prostor. Album v dobrih štiridesetih minutah začrta dogajanje od čakanja v vrsti pred klubom v naraščajoči evforiji do čudnih interakcij, polnih homofobnih pripomb, do uživanja substanc na plesišču ali na stranišču in poznega rajanja med somišljeniki. Skratka, album nas popelje skozi klubsko noč, polno vzponov, padcev, čudnih ljudi in samooklicanih čudežev. Meemo Comma poskrbijo, da glasba na albumu ne ostane le tisto, kar bojda njihov loverboy posluša na plesišču. Ne služi zgolj kot nekakšna glasbeno-zvočna spremljava k zgodbi – kar bi zagotovo lahko bila, temveč jo tako razvejajo, razstavijo in prisvojijo, da komadi ne delujejo kot samostojni plesni izseki na plesišču, ampak prevzamejo zgodbo nase. Comma poskrbijo, da fokus ostane na glasbi. Kar seveda pomeni, da poslušalci zgodbo bolj organsko vsrkamo ali pa jo popolnoma odmislimo. 

Rix-Martin se opirajo na žanre jungla, trancea, UK hardcora in britansko zapuščino iz devetdesetih let, zvrsti, ki so izgubljeno generacijo države združile v svetovno gibanje za svobodo izraza. Zlomljene ritme jungla uporabljajo tako v klasični maniri, sprogramirani v močan perkusivni vodilni element, kot tudi v eksperimentalni, abstraktni, demontirani obliki. Slednja je glasbeno-produkcijsko bolj zanimiva, ker deluje kot nenehno začenjanje nekega ritma, ki se vsakič znova ustavi, kot bi se zaletel ob oviro. Spet gledano skozi konceptualno ozadje – kot da bi protagonisti obstali na svojem mestu v nerodnih, neprijetnih situacijah, ki bi jim odvzeli zanos zabave. Trance in hardcore trenutki nastopijo tako ob trenutkih čiste evforije kot tudi ob najtežjih trenutkih, ko kompanijo zabava mine ali pa preko njihovih glav letijo žaljivke. Meemo Comma predomislijo plesno elektronsko gibanje devetdesetih let in vanj umestijo sodobno problematiko nebinarnih oseb in njihovega izražanja. Album Loverboy na tej ravni deluje kot srečanje novega in starega, posvečeno določenemu gibanju in določeni sceni.