Century Media, 2020

Začetki zasedbe Napalm Death segajo v daljno leto 1981, in sicer v Birmingham, britansko mesto z bogato glasbeno kulturo, v katerem se v 60-ih in 70-ih letih niso bali eksperimentalnega združevanja različnih zvokov, zlasti v smeri heavy metala. Tradicija glasbene eklektičnosti se je nadaljevala v 80. leta z združevanjem agresivnejšega zvoka in hitrejšega tempa s punkovsko estetiko. Rezultat tega je zvočno neusmiljeno desetletje, ki pod vplivom hardcore zasedb, kot so Discharge, Crass, GHB, ter ekstremnih Celtic Frost in Venom predstavljajo začetek vplivne birminghamske scene ekstremne glasbe, katere glavni cilj je bil načeloma preprost – stvaritev najbrutalnejše glasbe. In to so Napalm Death s svojim prvencem Scum vsekakor ustvarili.



Na začetku sta bili glavni estetski prvini zasedbe Napalm Death hitrost ter brutalna agresija. Produkcija je bila garažna, skladbe so v povprečju trajale približno eno minuto, nabor teh skladb je bil velik, vendar so bile razlike med njimi malenkostne, njihova struktura pa je bila praktično neobstoječa. Besedila so bila napolnjena z levo usmerjeno politično jezo, vendar vsaj takrat to niti ni bilo tako zelo pomembno, saj se jih nikakor ni slišalo skozi klasično grindovsko growlanje, screamanje, gruntanje ali kombinacijo vsega naštetega. Ob gromenju šumečih kitar in basa je bil eden izmed zaščitnih znakov zasedbe tudi tako imenovani blast beat – to besedno zvezo naj bi izoblikovali ravno člani Napalm Death. Prvi dve plati sta se v podtalju metala in hardcora izkazali za izjemno vplivni širom po svetu, vendar je bilo fantom hitro jasno, da jim v naslednjih letih takšen način razmišljanja o glasbi ne bo ravno blizu. Zaradi vpliva, ki ga je bend imel na sceno, se je kmalu začelo pojavljati morje zasedb, med katerimi ni bilo veliko razlik, zaradi česar je noviteta ekstremnega metala zastarala.

V 90-ih letih Napalm Death ekstremnega zvoka niso več uporabljali zavoljo same skrajnosti. Na albumu Fear, Emptiness, Despair je zasedba s svojevrstno združitvijo grindcora in estetike death metala našla zvok, ki ga je na svoj način ohranila do danes. Obenem se je število komadov na albumu zmanjšalo, trajanje in struktura komadov sta se pomaknila bolj proti konvencionalnemu, skozi desetletje pa so si dovolili upočasniti tudi tempo in poiskati kakšen groove.



V naslednjem tisočletju so se znova pomaknili bližje k svojim koreninam agresivnosti in nepopustljivosti, a so skladbam dodali še večji občutek za kompozicijo, rifi pa so še težji in tehnično bolj dodelani. Do novih razsežnosti je bend prišel s plato Utilitarian v letu 2012, ko so zvoku občasno dodali avantgardne ideje, med drugim noisovski saksofonski solo Johna Zorna, nenadne izbruhe gregorijanskih napevov in počasen ambientalni doom. V tej smeri so nadaljevali še z naslednjim albumom iz leta 2015, Apex Predator – Easy Meat.

Po najdaljšem obdobju zasedbine tišine pa nato pridemo do današnje plate večera, Throes of Joy in the Jaws of Defeatism. Glede na to, da gre že za njihovo 16. plato izrazite agresije, bi si človek mislil, da bo njihova glasba zvenela utrujeno, brez inspiracije, zastarano. Pa vendar na izdaji zvenijo izjemno vitalno in z enako mero integritete, ki so jo imeli že pred 40 leti. Zvočno so se močneje naslonili na svoja eksperimentalnejša 90. leta, ki pa so jih dodelali z zanimivejšimi rifi in kompleksnejšo kompozicijo, hkrati pa je zlasti prva polovica albuma napolnjena s prvinami grindcora, kot so neverjetna hitrost ter zvočne eksplozije blast beatov.

Na albumu najdemo nepopustljive komade, kot je Backlash Just Because, mešanica grinda in death metala, ki nam je iz bendove diskografije že poznana, pa vendar je tokrat zelo dodelana in vitalna. Potem je tukaj komad Joie De Ne Pas Vivre s tesnobno industrial atmosfero ter vokali, ki se gibljejo v vodah black metala. Obenem je brezkompromisen Invigorating Clutch, ki iz počasnega ambientalnega uvoda presedla na srednje hiter groove, precej daleč stran od tega, kar smo od zasedbe načeloma vajeni. Skupaj s komadom Amoral bosta skladbi zagotovo vzbudili kakšno negativno misel pri dolgoletnih poslušalcih zasedbe, ki bodo pogrešili neizprosno agresijo. Največje presenečenje pa je morebiti zadnji komad albuma, A Bellyful of Salt and Spleen, ki močno spomni na zgodnejše kreacije zasedb, kot sta Swans ali Godflesh.



Medtem ko se Napalm Death zvočno stalno razvijajo, njihova besedila vztrajajo pri njihovih začetkih v 80-ih letih. Vsa besedila z najnovejše plate bi se domače počutila tudi na debiju Scum. Kot vedno so teksti vokalista Barneyja Greenwaya močno neposredno agresivni ter napolnjeni s presenetljivo mero aktivizma in humanizma, kar je še ena izmed lastnosti, ki so zasedbo znotraj grindcore scene skozi vsa leta ohranjale precej na svojem bregu.



Napalm Death tako ostajajo ena izmed bolj samosvojih in bistvenih zasedb ekstremne glasbe. Vse od inovativnih začetkov do današnjih dni zasedba ne pojenja, ampak ohranja integriteto in željo po razvoju svojega zvoka. Throes of Joy in the Jaws of Defeatism je gotovo eden izmed boljših albumov letošnjega leta. Malo je starejših zasedb, ki so v tem času ohranile tolikšno mero umetniške integritete kot Napalm Death, ki je hkrati, vsaj po recenzentovem mnenju, z leti postajala izključno vedno boljša. Po sicer izjemno vplivnih začetkih je zasedba definitivno potrebovala nekaj več kot zgolj hitrost in agresijo, ki sami po sebi delujeta kot noviteta, ki pa kmalu zapade v pozabo in na srečo so se tega zavedali že na začetku.