Dirter, 2015

V nocojšnji Tolpi bumov pod drobnogled jemljemo eno od brezštevilnih Merzbowovih izdaj ter eno od štirih, ki nosijo letnico 2015. Masamija Akite oziroma Merzbowa na tej točki poslušalcem Radia Študent verjetno ni treba več predstavljati, saj je t.i. »lord japonskega noisa« že več desetletij pojem in telesna prisotnost noiserske hiperprodukcije. Njegove izdelke merimo v stotinah, izredna nasičenost, pretočnost in živost pa se večkratno zrcalijo ter interpenetrirajo v različnih slojih pojavnosti njegovega dela. Vendar poleg očitnih vzporednic s hiperprodukcijo kapitalističnega produkcijskega procesa, ki je skorajda nekakšna nujna spremljevalka določenega dojemanja noisa kot industrijskega zvočnega odpadka, informacijske nasičenosti ter presežnih količin produciranega trpljenja in ugodja, Merzbow ostaja predvsem artikulator številnih drugih razsežnosti občutenja, plasiranja in mišljenja hrupa ter hrupnosti.   

In vse te silnice so vprežene tudi v aktualni izdaji »Wildwood«. Kot pove že naslov, gre za projekt, posvečen organizaciji Wildwood, ki se ukvarja z ohranjanjem divjih habitatov za živali, skrbjo za vpeljavo ogroženih vrst ter kopico drugih reševalnih, izobraževalnih in dobrodelnih dejavnosti. Specifična zadeva je tokrat, kot lahko deloma sklepamo že z medota na naslovnici, reševalna iniciativa, posvečena dvema rjavima medvedoma, ki so ju povsem zanemarjena in podhranjena našli zaprta v opuščeni gojilnici medvedov v Bolgariji. Z zbiranjem sredstev, katerih majhen delček je tudi prodajni izkupiček te plošče, želijo zagotoviti in nadaljevati rehabilitacijo ter ustvarjanje naravnega habitata za medveda, ki bosta, tako upajo, postopoma lahko razvila svoje naravno divje vedenje, ki jima je bilo od rojstva onemogočeno. 

Nobena skrivnost ni, da Merzbow sedaj že dobro desetletje vse svoje izdaje posveča naravovarstvenim in ekološkim temam, posebej pa široki problematiki živalskih pravic, mesne industrije in  veganstva. »Wildwood« je v tem smislu še ena od tovrstnih izdaj, ki jih Akita vztrajno pošilja v svet, na vse žive konce in v vseh živih formatih, ter s svojo konsistentno ter na svoj način skromno intenzivnostjo enostavno ne tolerira nikakršnega popuščanja tempa. »Hrup« kot pojav v sodobni glasbi je sam po sebi hiperkontekstualen in dovzeten za manipulacijo ter sopostavljanje z izvenglasbenimi tematikami, kot se komu zdi drago. Vendar je njegova vseprisotnost in življenjskost pri Merzbowu s tovrstnimi tematikami in občutenji več kot le kontingentno povezana. Na drugih mestih sem že večkrat poskušal razvijati nekakšno mišljenje rizomatskosti hrupa in hrupnosti znotraj ter izven fenomena glasbe. Dojet kot decentraliziran, nehierarhičen in multiformno prepreden je rizom hrupa lahko aktivno anarhično udeležen pri razkrajanju in pronicanju antropocentrizma in specizma v človekovem izkustvu, kolikor je le-to podvrženo fašistoidnim in dominatorskim tendencam, strdkom. Je potencialno tisto, kar nas med drugim opominja na prepredenost vsega z vsem ter s tem vrši pritisk na ožanje mindseta in lastno pozicioniranje v svetu. Deleuze in Guattari pravita, da smo z živalmi rizomatsko povezani, če ne drugače, pa prek virusov, ki »nas prisilijo, da tvorimo rizom z drugimi živalmi«. Mislim torej, da obstaja notranja logika, ki je skupna razmerju hrupa do glasbe ter ekologije in živalskih pravic do antropocentrizma. Merzbowovo uporabo hrupa v kontekstu naravovarstvenih prizadevanj in obratno torej razumem kot meditacijo o viralnem elementu, ki prek prežemanja tvori rizom. 

»Wildwood« premore štiri segmente, ki se gibljejo nekje med desetimi in dvajsetimi minutami in nam ponujajo Merzbowa v stilu njegovega zadnjega »mešanega« obdobja z ozirom na uporabljena orodja. S svojo sopostavitvijo monotonih in elementarnih sintovskih pulziranj ter višjega elektronskega noise tuleža in zavijanja spominjajo na glomazni opus »Japanese Birds«, v celoti posvečen različnim vrstam ptic. Posnetki premorejo tisto dobrodošlo neposrednost in za Merzbowa pogosto tipično neupoštevanje kakršnega koli dekorja ali muzikalne glume v gestikulaciji. Surov, in-your-face noise, ampak tudi nekako trezen in izčiščen. »Wildwood« je še eno v vrsti vztrajanj in deklaracij empatije s strani Akite, tokrat pospremljene tudi z vpetostjo v konkreten projekt z obrazom in telesom oziroma dvema.