Blue Note, 2023

Meshell Ndegeocello je ime, ob katerem marsikatera glasbena navdušenka prav iskreno zastriže z ušesi. Gre za izdelano, priznano glasbenico, pravo eminenco na poljih neo-soul, R&B, hip-hopovske, jazzovske, funkovske, fusionovske godbe in predvsem za mojstrico spajanja naštetega v samosvoj, edinstven zvok. V njem so se našteti žanrski vplivi med seboj vselej križali v koherenten izraz, ki je hkrati ohranjal duh časa in odseval Meshellin izjemen, globok glasbeni um ter njeno glasbeno, predvsem basovsko ritmično in melodično briljanco. Poleg omenjenega pa je glasbo Meshell Ndegeocello vselej spremljala zavedna komponenta, torej ob soničnem tudi v sporočilnem, v raziskovanju svojih svetov, v aktivizmu, seciranju družbe, v relevantni (ob)glasbeni razpravi. Meshell redko zamudi priložnost za načenjanje afroameriških vprašanj, v svoji bogati karieri je govorila tudi o vlogah spolnih norm, o duhovnih praksah in to vselej spretno vpletala v svoj glasbeni izraz. 

No, njena 13. plošča z naslovom The Omnichord Real Book je njen debi pri največji jazzovski založbi Blue Note. S svojim pretežno jazzovskim, celo avantgardnim glasbenim predznakom velja v določenem smislu za rahel odklon, po drugi strani pa po dolgi odsotnosti od snemanja avtorske glasbe njeno ponovno utirjenje v orbite glasbenih odvodov, ki jih prakticira. Sporočilno gre za nemara prvo introspektivno ploščo Meshell Ndegeocello - na njej se namreč zazre vase, v vplive, ki so jo oblikovali v zanjo neločljivem - osebnosti, glasbi in pogledih na svet. Na albumu The Omnichord Real Book se Ndegeocello spopada s smrtjo svojih staršev, s spomini nanje, z otroštvom, psihologijo, travmo in še čim, vse skupaj pa preslikava skozi prizmo glasbe in znanja, ki sta ji ga predala mati in oče. Na slednje se referencira že naslov - plata je real book, knjiga z napotki in harmonijami za učenje jazzovskih standardov, ki ji jo je dal oče, jazzovski glasbenik. Za obujanje in raziskovanje spominov je Ndegeocello uporabila inštrument omnichord, nekakšno skorajšnjo glasbeno igračo iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, ki omogoča igranje harmonij oz. akordov in ustvarjanje ritmov.

Rezultat je obširna glasbena knjiga, ki preči žanrske meje, ozemlja in oceane, slišimo vse od jazzovske avantgarde z veliko improvizacije, prek afrobitovskih in drugih afriško gnanih odvodov, do neo-soula, R&B-ja, tudi ambientalnejših momentov, vse do drobcev folka in modernih plesnih glasbenih mešanic. Ndegeocello si tako obširno pot utira s celo paleto glasbenih sodelavk in sodelavcev, če od 16 sodelujočih naštejemo kitarista Jeffa Parkerja, harfistko Brandee Younger, tolkalca Joela Rossa, pianista Jasona Morana, vokalistke Thandiswa, Joan As Police Woman, Jade Hicks in trobentača Ambrosea Akinmusireja, bo najbrž dovolj za oris širine te plošče. Glasba na njej teče od povsem neobremenjene, relativno enostavne v začetku albuma do kompleksne, slojene in grandiozne v njegovem jedru in sklepu. Ndegeocello sklada harmonično neobremenjeno, svojim gostom kot v pravem real booku prepušča improvizacije in instrumentalno okraševanje, sama pa diktira tempo z vokali, teksti ter glasbeno narativo oziroma vizijo. V prvi polovici plošče nekako plavamo, lebdimo v morju kitarskih, sintetizatorskih potez, z zelo malo ali skoraj nič perkusivnih elementov, ki se nam nato razkrijejo po uvodnih treh komadih, vseh treh referencah na avtoričino otroštvo, na negotovost, ki jo je obkrožala ob večnem pesimizmu njene mame in relativni odsotnosti očeta glasbenika.

V drugi fazi plošče nas avtorica prizemlji z jazzovsko, bitovsko in drugo ritmiko, z res kompleksnim glasbenim značajem, na momente praktično orkestralnim zvokom, v tekstih pa se osredotoča nase, se zopet prevprašuje, ob igrivosti glasbe se poigrava tudi sama, ob nekoliko otožnejših tonih zopet premleva svoje otroštvo. Spet drugič se obrača v svet, komad Clear Water v stilu Chicago Art Ensemble je funkovska metafora za jasnost misli, za fokus v pobesnelem svetu, komad Virgo preučuje njeno otožnost in hkrati skozi afrofuturičen jazz slavi njene prednike, ki so pobegnili s suženjskih ladij in hodili po vodi. Komad Vuma pa v afriških ritmih opominja tudi na moč človeškega glasu, obenem predstavlja močno metaforo za muziko, ki danes velja za afrodiasporično, na glas, ki ga bo moral mali človek povzdigniti, pa tudi glas v sebi, ki ga je morda danes potrebno bolj čutiti. 

Tako Ndegeocello učinkovito plete nekakšno narativo in omniprezenten lok svojega albuma, sočasno izumlja svojo glasbo in skoznjo preveva sporočila in spomine. Vsaka od skladb je pravzaprav avtoričin večdimenzionalni tejk na določen fenomen. Oseben, morda družinski, družben, glasben, duhoven. Meshell Ndegeocello je dostavila zares obsežno delo, ki je pravzaprav mnogo več od zgolj glasbenega. Gre za nekakšno interdisciplinarno razpravo, literarno, pesniško mojstrovino, za filozofska, mistična, duhovna vprašanja, za družbeno kritiko, aktivizem, za seciranje medčloveških razmerij in odnosov, za nešteto liričnih in glasbenih referenc ter seveda za glasbeno razgledanost, izvežbanost in pravzaprav kompleten glasbeni um. Glasbeni um, ki je rezultat dolgoletnega raziskovanja na najvišjem realmu, prakticiranja, muziciranja, globokega preučevanja védenja in skrivnosti sveta, s podstatjo v že tako široki formativni fazi, ki se ji pravzaprav poklanja album The Omnichord Real Book.