Sub Pop, 2015

V naši osrednji glasbeni oddaji se nocoj pečamo z drugo dolgometražno izdajo hrupnega kanadskega tria Metz, ki se je dvatisočdvanajstega s svojim samonaslovljenim prvencem nemalokrat znašel na seznamih najbolj čislanih zasedb tistega leta. Nepreštevno število koncertov kasneje – najbližje nam recimo v zagrebškem klubu Žedno uho - se fantje vračajo s še enim zvočno visokooktanskim albumom, ki priročno nosi preprosti naslov II, namigujoč na kontinuiteto, tj. drugo poglavje v ustvarjanju tega revizionističnega benda. In če ste tudi sami bili med množico tistih, ki so hvalospev za hvalospevom požirali sadove njihovega prvenca, si ne gre od nadaljevanja obetati nič manj zadovoljujočega bučnega popotovanja.

Hrupotvorci Metz so tudi ob tej priložnosti moči združili z zvočnim inženirjem Grahamom Walshom, sicer članom benda Holy Fuck, ki je že na prvencu dodobra zaznamoval bendovo zvočno identiteto, a vendar so fantje vajeti tokrat večinoma držali v svojih rokah. V dobre pol ure nam zasedba postreže z rafiniranimi kompozicijskimi in producentskimi metodami s svojega prvenca. Z deseterico skladb, ki se v povprečju držijo triminutnega mejnika, fantje poskrbijo za po mnenju Svetovne zdravstvene organizacije, ki je pred kratkim predpisala zgolj eno uro poslušanja glasbe na dan, najbrž morilsko dozo disonantnega rezanja bobničev. Fantje dobro vedo, kaj hočejo, svoj glasbeni izraz namreč neutrudno pilijo že od leta 2008, v njem pa eklektično spajajo dediščino svoje kultne založbe Sub Pop, nojzerske nagnjenosti nowavovskih bendov, agresivno držo hardkora 80. let in zvočne prefinjenosti kasnejšega post-hardkora.

Kitarska in basovska osnova albuma II večinoma temeljita na treh, morda štirih ali petih riffovskih zaporedjih, ki s svojo disonantnostjo stremijo k temu, da pri poslušalcu povzročajo nelagodje, ki se skorajda iz pesmi v pesem stopnjuje, saj zasedba zastavljene teme razvija na celotnem albumu in v svoje drobovje le redkoma spusti žarke bolj toplo zvenečih tonov, če izvzamemo štikla I.O.U in The Swimmer. In če bi nekateri to lahko šteli za manko inspiracije, kot zaletavo recikliranje iz bazenčka grungevskih riffov s hrupnim preobratom, pa se ob večkratnem poslušanju utrdi misel, da so na albumu II stvari na svojem mestu – mestu, ki so jim ga fantje dodelili z namenom.     

Vselej pa ostaja utemeljena kritična misel, ki bi od zasedbe, ki je že na prvencu zakoličila sloves agresivnega in hrupnega benda, terjala pohod naproti novim, še nekartiranim zvočnim deželam. Kot prvo gre grajati relativno enolično narativnost, ki v skorajda nespremenljivi atmosferi vodi skozi deseterico pesmi in le redko preseneti z ritmičnim ali razpoloženjskim preobratom, ki bi pri poslušalcu razdražil zaradi hrupa otopele čute. Med izjeme denimo sodi štikl Nervous System, ki nekje na polovici poslušalca razveseli z nekakšnim ritmičnim prelomom, namigujoč na morebitno odstopanje od zastavljene sheme, a nas kmalu spet povrne na ustaljene tirnice. Naziv vrhunca njihove doslejšnje kariere pa gre nedvomno dodeliti albumskemu epilogu z naslovom Kicking a Can of Worms, ki med vso bero najjasneje namiguje na še neodkrite potenciale zasedbe Metz. Kot druga najdaljša pesem na albumu Kicking a Can of Worms s svojim občutno zmanjšanim tempom deluje kot v ušesa bodeča jukstapozicija, ki solidnemu albumu zagotavlja v vseh ozirih veličasten zaključek – zaključek, ki dokončno zakoliči bendov sloves enega hrupnejših popularnih bendov tega desetletja. 

Morda gre zato bendu očitati predvsem zaletavost, ki ostalim skladbam ne pušča dovolj prostora, da bi si v svoji sicer odlični udarnosti prisvojile še drugačne zvočne in čustvene odtenke. Odstopanja, po katerih hrepenimo, na srečo nudijo vezivna tkiva albuma, ki se med pesmimi manifestirajo bodisi kot manipulirani kitarski oziroma klavirski hrupi bodisi kot eksperimentalni kolaži studijskih posnetkov. Za zdaj pa ostaja neraziskan še en aspekt njihove zvočne podobe – ciljamo namreč na vselej »dilejan« in »riverban« vokal. Čeprav ta seveda spada k prefinjeno izoblikovani estetiki benda, pa bi bilo zanimivo slišati, kako drugače bi njihova muzika učinkovala že s samo eno ali dvema pesmima brez vselej enako procesiranih vokalnih linij pevca in kitarista Alexa Edkinsa. Če pa obrnemo kovanec in preletimo njegove razmeroma preproste verze, seveda spoznamo, da njegov obdelani glas bolj kot ne predstavlja zgolj dodatno zvočno stvarnost, ki v sozvočju z rezkimi basovskimi linijami in hreščečimi kitarami kreira bučni zvočni izraz zasedbe Metz.

Ne glede na odmevnost svojega prvenca Metz niso klonili pritiskom pričakovanja druge plošče, ki bi od zasedbe morda terjali obrat proti množicam bolj prijaznim zvokom. »Dvojka« pravzaprav predstavlja destilat njihovega samonaslovljenega prvenca, pri filtriranju katerega so fantje ohranili vso frustrirajočo mrakobnost in pogubnost in ga oplemenitili s še bolj izpopolnjeno zvočno sliko, ki na primerno navitih zvočnikih še tako otopelega poslušalca ne more pusti hladnega. Bendu je skratka uspelo ustekleničiti esenco svojega visoko opevanega živega nastopa, zatorej nam ne preostane drugega kot čakanje na dan, ko se bodo fantje ob prihajajočih evropskih turnejah ustavili tudi v naših glasbenih logih.